Velikanska senca križa migota s plamenom sveč na steni. Mehko, enolično ponavljanje od jagode do jagode, iskren zven otroških glasov, topla tema. Še nekaj dni in štirim plamenom se bo pridružilo sto lučic božičnega drevesa in ena bo, zakrita s slamo, osvetljevala tri postave. Tema se bo spremenila v mehko svetlobo nedoumljive skrivnosti. Upanje. Upanje za nikoli utešeno človeško hrepenenje po lepoti, dobroti, varnosti in ljubezni. Pastirica na mahu ne bo vedela o križu nič in se bo radostno smehljala, ovce bodo mirno prežvekovale in pastir bo veselo piskal v piščal. Le obraz matere, v skrbi in ljubezni sklonjene nad Dete, bo skrivnosten in v očeh se bo zrcalila vednost. In vdanost. Smehljajoče se Dete bo z razprostrtimi rokami vabilo k veselju, k upanju. Do križa je še daleč. In vedno, vedno bo hodil pred nami. Vso pot, od adventa do velike nedelje. Od rojstva do smrti. In čez. Upanje. Zato že sveče v adventu svetijo tako mehko, zato je božični čas tako poln skrivnostnega veselja in miru. Upanje in čista radost.