Srečno novo leto! Ne, nisem se zmotil v koledarju, da bi vam že na koncu novembra voščil srečno novo leto. Voščilo gre nam, kristjanom, ki s prvo adventno nedeljo začenjamo novo liturgično leto.

V življenju kristjana je adventni čas močna zareza v osebno življenje, saj se začenja nekaj novega. Čas odrešenja se približuje.

Adventni čas je kratek, izteče se v štirih adventnih tednih, december je poln in hiter mesec. Zunanjost se preobleče v obilje luči, vrstijo se praznovanja, načrtujejo nakupi daril, denarnice trpijo.

In naš notranji, duhovni ritem? Kristjani ga moramo živeti proti toku, proti najbolj porabniškemu mesecu: v blišču luči ob drobnem plamenu sveče, ob prenapolnjenih trgovinah in bučnih središčih mest v tišini in v blagem in zaupljivem pričakovanju.

Presenetljivo je, kako začenja, ne le v muslimanskem svetu, ampak tudi po vsej Evropi, odmevati muslimanski sveti mesec posta, ramadan. Tudi mediji mu posvečajo čedalje več pozornosti. V zraku se začuti: nekaj duhovnega se dogaja!

Prav nasprotno lahko rečemo za naš, krščanski sveti mesec, adventni čas. Mediji nas bodo tudi letos bombardirali z reklamami za najlepša in najbolj izvirna darila, turistične agencije nam bodo ponujale poceni božične in novoletne počitnice domala po vsem svetu. O sporočilu in globini adventnega pričakovanja bo komaj kaj napisanega in izrečenega. Ali je res, da kristjani izgubljamo svojo duhovno identiteto? Ali z vsebino našega pričakovanja ne nagovarjamo nikogar več?

Preveč dragoceni smo, da bi se lahko izgubljali v brezskrbnem porabniškem vrvežu, da bi utonili v anonimni množici veseljakov. Živimo na svetu in v vesolju, ki se razvija že milijarde let. In po tem dolgem in čudovitem razvoju življenja smo najlepši čudež med vsemi čudeži prav mi: človek v nas! Gremo naproti novemu dosežku, kraljestvu ljubezni, ki ga je vzpostavil Jezus iz Nazareta. Kot Sin človekov bo ob koncu sveta zasvetil kot sonce pravičnosti. Pričakujemo ga z veseljem in zaupanjem.