obhajamo vedno na zadnjo, to je 34. navadno nedeljo v cerkvenem letu.

Praznik nas vabi, naj bomo zvesti svojim krščanskim koreninam in krščanskim vrednotam, Bogu in njegovim navdihom za svoje življenje, Cerkvi, narodu ter vsemu, kar je pošteno, pravično, dobro ...

Če bomo imeli vse to pred očmi, bomo ob pogledu na križanega Kristusa lahko rekli: "Gospod, ti si v resnici Kralj vesoljstva. Življenje si dal za nas, zato ne daj, da bi bežali pred tvojim kraljevanjem ljubezni. Naj nas ta gotovost napolnjuje z navdušenjem zate, Kristus" in naj bo blagoslov za vsak dan življenja, ki nam ga bo Bog še podaril.

To je naše upanje, ko sklepamo cerkveno oz. bogoslužno leto in vstopamo v novo, ki ga začenja adventni čas pričakovanja.

Kristus Kralj vesoljstva,

z nebesnih višav gledaš na zemljo.

Ali ne vidiš, koliko mošej in katedral,

lepih, razkošnih, ogromnih stoji na zemlji?

Ali ti ne bi moglo biti to dovolj?

Ti, tam gori. Mi, tu na zemlji,

pa bi te častili, ti prinašali darove, sveče in kadilo.

Ne. Ni ti dovolj.

Želiš, da je v naših srcih tvoj prestol.

Vse, kar obstaja na svetu, je že tvoje. Vse to že imaš.

Samo nečesa nimaš:

naše svobodne odločitve, da sprejmemo tebe za kralja.

In to si želiš.

Iz: 365 + 1 dan s Teboj