Naslednji dve freski nam prikazujeta apostolska prvaka sv. Petra in sv. Pavla; dva moža, ki sta bila po Božjem načrtu izbrana, da postavita človeški temelj Kristusovi Cerkvi.

Svetega Petra je Kristus določil za skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev, svetega Pavla pa za orodje, ki naj ponese njegovo ime med pogane.

God obeh apostolov so praznovali že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junija praznik prvakov apostolov; na ta dan praznujemo slovesni praznik apostolov Petra in Pavla še danes.

Oba sta isti dan proslavila Kristusa v Neronovem času z mučeniško smrtjo. Peter je bil križan, Pavel obglavljen (leta 64 ali pa 67).

Na njunih grobovih so v stoletjih sezidali prekrasni baziliki svetega Petra v Vatikanu in svetega Pavla zunaj rimskega obzidja, ki sta zgovorni priči izredne gorečnosti rimskih kristjanov za slavo krščanskega svetišča.

Tudi v vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju častili sveta apostola Petra in Pavla, in sicer 28. decembra.

Čeprav sta bila Peter in Pavel po izobrazbi, značaju in osebnosti tako različna, sta po Božjih načrtih polagala temelje Cerkve. Hvalospev tega praznika ju takole označuje:

Pavel nam je globine te vere osvetlil.

Pavel pa je kot učitelj narodov oznanil evangelij odrešenja vsemu svetu.

eno Kristusovo družino, Cerkev.

in ju v nebesih druži skupni venec slave.

Kristusova Cerkev je za vse ljudi, za vse čase, za vse narode. V njej morejo najti svoj dom in svojo dopolnitev vsi ljudje.

Edini pogoj je zvestoba Božji besedi, ljubezni do križanega in vstalega Gospoda, tistega Gospoda, katerega sta vsak dan na svoj način ljubila in oznanjala v življenju in smrti sveti Peter in Pavel.

Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti, 115 - 116