-33. navadna nedelja - leto B

"€Śmoje besede pa nikakor ne bodo prešle." Mr, 13, 31b

Prejšnjo nedeljo, ki je bila zahvalna nedelja, sem se našemu nebeškemu Očetu med drugim zahvalila za milost vere in zaupanja. Naj to ne zveni kot izrabljena fraza, izrečena pač zato, ker se spodobi. Zahvala je bila izrečena iz hvaležnosti za Njegov veliki dar vere in dar zaupanja Vanj.

Verovati, da nisi v nobeni preizkušnji prepuščen na milost in nemilost komurkoli, in zaupati, da ti bo sam Bog s svojo brezpogojno ljubeznijo pomagal, je večji dar, kot se zdi. Verujem, da me teža vsakdanjih skrbi, preizkušenj in grehov ne bo pod sabo pokopala, ker jih ne nosim sama.

Zaupam jih Jezusu, ki je z mano vse dni mojega življenja. Zaupam mu, ko nas vabi, da naj pridemo k njemu vsi, ki smo utrujeni in nam bo pomagal. Držim ga za besedo in pridno hodim k njemu po pomoč €“ po tolažbo, po nasvet, po mir, na pogovor. Najina srečanja pa so zelo različna in govori mi na veliko načinov.

Lahko so to besede, ki jih duhovnik izreka pri nedeljski pridigi. Namenjene so vsem prisotnim, pa jih velikokrat doživim, kot da so namenjene samo meni.

Ali, ko berem Sveto pismo in se ustavim ob prebranem stavku. Velikokrat se čudim, koliko novega mi pove, čeprav sem ga že mnogokrat pred tem prebrala.

Ja, med drugim mi govori tudi v tistih sredinah in situacijah, ki so nastrojene proti Njemu. Zahvaljujoč prejetemu daru vere in lastnemu izkustvu njegove ljubezni, pa se ne potuhnem, Ga ne zatajim. Takrat poskušam prenesti v prakso to, kar me je naučil, oziroma kar mi je dal.

Milena