Slomšek je hotel biti in je tudi bil na vseh mestih svojega delovanja predvsem dušni pastir.

Če rečemo, da je Slomšek vzgojitelj mladine, oznanjevalec Božje besede, pesnik, pisatelj, narodni buditelj, ljubitelj slovenske besede, povemo o njem le delno. Če pa rečemo, da je dušni pastir, zajamemo Slomška v celoti. To je deblo, iz katerega rastejo veje njegovega delovanja. To je rezultanta vseh komponent njegove osebnosti.

Kot dušni pastir je imel pred očmi človeka, in sicer slovenskega človeka z vsemi vrlinami in slabostmi, pod čisto določenimi duhovnimi, idejnimi, ideološkim in materialnimi vplivi. Spričo osebnega duhovnega življenja in poglobljenosti v Kristusovo skrivnost je znal intuitivno prisluhniti notranjosti tega človeka in njegovim potrebam. In do teh potreb je Slomšek čutil v sebi živo versko vzgojno in pastoralno poslanstvo. To poslanstvo je bilo: utrditi v slovenskem človeku nadnaravnega človeka €“ Božjega otroka, ki v vsaki situaciji misli, sodi in ravna v skladu z lučjo svojega razuma, ki ga razsvetljuje Kristus s svojim naukom, zgledom in milostjo. Kot dušni pastir je hotel blaženi Slomšek vzgojiti slovenskega človeka za dobrega državljana v tostranskem življenju, hkrati pa za dobrega nebeščana v večnem življenju. Dober državljan mu pomeni človeka, ki se z vso močjo trudi za poplemenitenje svojega življenja, za prave in po krščanskih načelih urejene odnose v družini, v župniji, narodu in sploh v družbi. Dober nebeščan pa mu pomeni človeka, ki se kot Božji otrok trudi, da obnovi v sebi Božjo podobo, da oblikuje sebe po Kristusovem zgledu, skratka, da oblikuje v sebi samega Kristusa.

Zato njegovo oznanjevanje ni bilo moraliziranje, ampak avtentično oznanjevanje resnice, ki že sama po sebi moralni imperativ in človeka obvezuje k spremembi mišljenja in življenja.