-12. navadna nedelja - leto B

Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in šlo iz materinega krila; ko sem mu dal za oblačilo oblačje, temne oblake za njegove plenice; ko sem mu določil njegove meje, mu postavil zapah in vrata; in rekel: Do sem pojdeš in ne dalje! Job 38,8-11

Ali ni zanimivo, kako se ljudje takoj, ko zagledajo lepo umetnino, vprašajo po avtorju? Čudno, kako jih takoj zanima, kdo jo naslikal prekrasno sliko, kateri proizvajalec je ustvaril tako prefinjen nakit, kdo piše tako čudovite knjige? Zanimivo, da ne rečejo, da je vse to nastalo samo od sebe!

Ali ni čudno, kako ljudje, kadar se sprehajajo po nežni rosni travi, kadar vonjajo čudovite vonjave prvih pomladnih cvetov, če pogledajo drobcene cvetice ob poti in paleto barv, ki se bohotijo v teh drobnih cvetkah, ko se zazrejo v mavrico, kadar jih nežno poboža lahek vetrič, tako redko ali pa sploh nikoli ne vprašajo po avtorju, po čudovitem Ustvarjalcu, ki dobesedno sije iz vsega ustvarjenega?

Čudno, da mnogi rečejo, da je vse to, ker pač je in tukaj se njihovo razmišljanje tolikokrat zaključi. In zdi se jim logično! Ali ni to čudno?

Ali ni čudno, da se ljudem zdi logično, da za vsako umetnino stoji njen še imenitnejši avtor, ob neverjetni lepoti stvarstva, ob pisanih barvah in totalno ustvarjalnih oblikah vsega ustvarjenega pa tolikokrat prezrejo največjega Ustvarjalca! Ali ni to čudno?

Da, božja stvariteljska modrost je res neverjetna in je neverjetno čudovita!

Mi pa smo samo lahko hvaležni, da nas Bog tako čudovito ljubi in na vsakem koraku odeva v lepoto, samo zato, da bi bili srečni; kajti noben človek se ni rodil zato, da bi bil nesrečen. Bog želi človeka kot krono stvarstva, to pa je edino takrat, ko se je sposoben skloniti k najmanjši, najnežnejši cvetki in se Njemu zahvaliti, ker jo je ustvaril zanj, da bi bil srečen!

Marinka