Mala Lucija je rada odhajala na počitnice k babici in dedku. Tam je spoznala mnogo dogodivščin, ki so jo veselile. Igrala se je z otroki, živalmi, naredila preproste igrače, se skrivala.

Ob nedeljah je skupaj z babico in dedkom redno obiskovala sveto mašo. Veliko otrok je bilo tam. Radi so se zbirali pred oltarjem, kjer so sodelovali s petjem. Primož je celo igral kitaro, Petra pa jih je spodbujala k petju. Sredi maše so ljudje prihajali k oltarju in duhovnik jim je delili bele hostije.

Radovedna Lucija je hitro vprašala: Babica, kaj ima duhovnik v tisti veliki zlati posodi?

Babica se je trudila Luciji odgovarjati: Lucija, tam ima duhovnik hostije, Jezusa. Tistega, ki ga imamo radi. Pri vsaki maši gremo k obhajilu po Jezusa, da ga sprejmemo v svoje srce.

Zakaj pa jaz ne smem po Jezusa? je nadaljevala Lucija.

Lucija, Jezus te z veseljem pričakuje in se veseli trenutka, ko bo stopil v tvoje čisto otroško srce. Temu trenutku pravimo zakrament. To je velik dogodek, zato čisto majhni še tega ne razumejo. V jeseni boš začela obiskovati prvi razred. Skupaj s prijatelji se boš pripravljala na ta dogodek, ji je pojasnila babica.

In Jezus bo potem lahko vedno z menoj, babi?

Seveda, Lucija. Vedno bo!