Z ljubeznijo do bližnjega je res težavno; ne le v praksi, tudi teoretično.

Nekdo mi je rekel: Ta zapoved je nesmiselna. Ljubezni se ne da ukazati, je ali je ni, in človek pri tem ne more nič narediti. In nemogoče je gojiti do vsakega poljubnega človeka globlje čustvo.

Odgovoril sem ji: Niste prav razumeli zapovedi ljubezni do bližnjega. Rečeno je: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. S tem ni rečeno, da mora biti vsak bližnji velika ljubezen mojega življenja. Edino veliko življenjsko ljubezen se da le nekajkrat doživeti, ne pa vsak dan. Vsak človek pa premore ljubezen do sebe. Takšno ljubezen moramo izkazovati drugim.

Ah, kaj, je rekla, ljubezen je ljubezen.

Nikakor, sem odvrnil, imamo več vrst ljubezni. Da vsakdo sam sebe ljubi, to boste že priznali, Dobro, samega sebe ljubimo, pa ne letamo za samim seboj. Nihče ni ljubosumen na samega sebe, nihče samemu sebi ob srčnem utripanju ne poklanja cvetja. Nihče ga z zardevanjem od samega sebe ne sprejema. Nihče se ne veseli dežja, ker bi takrat pod dežnikom lahko sam s seboj z roko v roki hodil sem in tja. In vendar se vsakdo ljubi močno iz zvesto brez mnogih besed. Pogosto smo pač tudi hudi sami nase, pa smo spet kmalu pomirjeni. Sami sebi še čez leta ne vzbujamo očitkov. Včasih se človek res ne more trpeti; vsekakor pa nam je ljubše, če lahko shajamo sami s seboj. Imamo mnogo opravičil za kako svoje napačno dejanje in sčasoma smo o njih povsem prepričani. Zelo smo obzirni do sebe in zelo skrbimo zase. Vse to se dogaja samo po sebi, ne da bi pri tem uporabljali veliko čutov in besed. Vidite, približno taka bi mogla biti tudi ljubezen do bližnjega, ali ne? Ni treba, da bi bližnjemu izkazovali ljubezen s šopki dragocenih orhidej. Prijazna in preprosta ljubezen mu bo veliko ljubša.

Rekla je: To je pa tako trezno.

In rekel sem ji: Če ljubzen do bližnjega ni trezna, potem je že ogrožena. Moj stric je nekoč dejal: Juho je treba kuhati z razumom, kajti če je kuhana z ljubeznijo, je ponavadi preveč osoljena. Preslana juha pa lahko zamori ljubezen.