Vsak človek hrepeni po sreči. Če pa ljudi sprašujete, ali so srečni, vam bo redkokateri potrdil. Na tem svetu dejansko prave sreče ni in zemljo po pravici nazivamo dolina solza.

Četudi smo bogati in nas drugi spoštujejo, četudi smo mladi in lepi in zdravi in si zapovrstjo privoščimo vse užitke sveta, vendar nam je vse to premalo. Že jasna zavest, da bo vse to prešlo in sicer prav kmalu, nas nemalo vznemirja, vsaj v tistih tihih trenutkih, ko smo sami s seboj.

Tudi učenost in sila umetniškega ustvarjanja nas trajno ne zadovoljujeta. Naša duša teži više. V molitveni meditaciji more doseči vrh utehe na tem svetu: ekstazno zedinjenje z večnim Duhom €“ Bogom.

Toda tudi to je le hipen predokus neke daljne brezmejne blaženosti, ki človeka čaka v prihodnosti, ko bo osvobojen teže materije in predvsem svojega k pohoti nagnjenega mesa.

Nedopolnjeno hrepenenje po sreči v srcu vsakega človeka je dokaz, da ta sreča mora obstajati onstran tega sveta. Imenujemo jo nebesa.

Po nebesih pa ne hrepeni le ubogo človeško srce vsa stoletja človeške zgodovine. Obstoj nebes je izpričal učlovečeni Bog Jezus Kristus. In nam kristjanom mora to pričevanje zadostovati.

Pa nam zadošča?