Češčenje Matere Božje je od vsega začetka Cerkve bistveni znak krščanstva. V teku stoletij je to češčenje dobivalo različne oblike v skladu s časovnimi razmerami ter primerno različni miselnosti posameznih narodov.

Iz tega sledi, piše papež Pavel VI., da oblike, ki izražajo to češčenje in so podvržene časovnim spremembam, nujno potrebujejo prenove, ki odstrani preživele sestavine, nasprotno pa uveljavi tiste neminljive prvine, ki jih je kot verske resnice odgnala bogoslovna znanost in jih je predložilo cerkveno učiteljstvo.

Zdrava pobožnost do Marije ima pred očmi njen lik, kakor je upodobljen v evangeliju v luči njene vloge pri zgodovini odrešenja. Ker je v Cerkvi za Kristusom najvišje in nam najbližje, se ji priporočamo kot srednici milosti. Predvsem pa stoji pred nami kot zgled najzvestejše Gospodove učenke, ki naj ga posnemamo.

Sodobnega človeka privlači Marija kot človek, kot moralno bitje, ki se je osebno izpopolnjevalo in herojsko sodelovalo z Božjo milostjo pri dosegi največje človeške popolnosti, veliko bolj kot pa tista Marija, ki jo tako pogosto prikazujejo kot bitje, prenatrpano s čudeži in gratis (zastonj) danimi milostmi, je v zvezi s tem zapisal p. Atonij Koren.

Pravi častilci Matere Božje gotovo niso tisti, pri katerih vsa pobožnost obstaja v nekaterih zunanjih vajah: veliko romajo, nosijo svetinjice, škapulirje, pripadajo vsem možnim bratovščinam, raztreseno molijo neskončno dolge molitve €Ś ne trudijo pa se za osnovo, da bi poboljšali svoje življenje in posnemali Marijine kreposti.