Tudi on nam je lahko zgled v postnem času

Bil je neki mojster Pepe, ki si je iz kosa lesa izrezal lutko. Ta lutka pa je nenadoma začela skakati in govoriti €“ prav kakor živi otrok. Mojster je tega lesenjačka vzljubil in mu dal ime Ostržek. Lepo ga je oblekel in ga poslal v šolo. Mali je odšel v šolo, toda po poti je prodal šolsko torbo s knjigami in zvezki vred in odšel v cirkus. Tam so ga prijeli in ga hoteli prisiliti, da bi nastopal v lutkovnih igricah. Komaj mu je uspelo pobegniti, že se je pustil prevarati mačku in lisici in ostal je čisto brez denarja. Razbojnika bi ga kmalu celo ubila. Vsega nebogljenega ga je našla dobra vila. Tudi njej se je lagal in pripovedoval, da je denar izgubil. Toda groza! Bolj kot je lagal, bolj se mu je daljšal leseni nos. Ko se je skesal in priznal resnico, se mu je nos spet zmanjšal. Vila ga je poslal k očetu, on pa je odšel na potep. Ujel se je v past, ki jo je kmet nastavil tatovom. Kmet ga je privezal pred hišo, kakor psa in mu naročil, naj varuje posestvo.

Ko ga je kmet končno spustil, je poiskal dobro vilo, ki je bila zelo žalostna. Ko ga je zagledala, se je razveselila. Ostržek ji je sveto obljubil, da se bo poboljšal, toda namesto domov, je spet odšel na potep.

Zapletel se je v nekakšen pretep in bežal pred orožniki. Z nekim prijateljem je zašel v deželo igrač in tam popolnoma pozabil na očeta. Tedaj pa mu je zrasel rep in oslovska ušesa; postal je podoben pravemu oslu. Prodali so ga in novi gospodarji so ga vpregli v voz.

Na koncu so ga hoteli ubiti in iz njegove ustrojene kože narediti boben. V ta namen so ga dali močit v morje, da bi ga lažje odrli. Ponoči ga je požrla velika riba, v njenem želodcu pa je našel starega mojstra Pepeta. Ubogi starec ga je iskal po vsem svetu, padel v morje in končal v ribjem trebuhu. Ko je spoznal, da sta se končno našla s sinom, sta začela od veselja skakati in plesati po ribjem trebuhu. Ribo je to žgečkalo, pa ju je izpljunila.

Oba sta se vrnila domov in Ostržek je končno začel redno hoditi v šolo. Nič več ni mislil na potepanje in lumparije, temveč je skušal v vsem ustreči svojemu ostarelemu očetu. In ko je najmanj pričakoval, se je naenkrat spremenil v pravega fanta iz mesa in krvi.

Zgodba nas vabi k razmišljanju. Pripoveduje nam o tem, kako lahko postanemo ljudje €“ dobri ljudje. Izpolnjevati moramo svoje dolžnosti, pomagati drugim, in nesebično misliti le na svoj prav. Kadarkoli je Ostržek pozabil na očeta, se je spremenil v osla. Kadar pa se je vračal k očetu, je postajal lepši.

Tako tudi mi ljudje postajamo boljši, ko se približamo nebeškemu Očetu. Če pa se od njega oddaljujemo, postajamo slabši. Naj bo postni čas priložnost, da postanemo dobri ljudje.

Vir. Glasnik veselega oznanila