KRIŽI NA GROBOVIH

Leseni, kamniti in v marmor vklesani križi mi govorijo brez besed. Zdi se mi, Gospod, da mi po njih zelo jasno sporočaš, kako je moje življenje zaznamovano s križem. Križ me spremlja vse življenje, po smrti pa bo opozarjal žive, da me ni več med njimi. Križani Gospod, v križu na grobu vidim znamenje vere in upanja vate. Ko se bom poslovil s tega sveta, bo tudi za mano ostal križ na grobu. Prosim te, naj mu ne bo le v okras. Vsi, ki se bodo ustavili ob njem, naj spoznajo, da s smrtjo ni vsega konec. Naj jim vlije upanje v novo življenje pri tebi in s teboj.

KRIŽ OB CESTI

To ni le bolj ali manj zanemarjeno obcestno znamenje, zapuščina mojih prednikov. Pred mano stoji kot opomin, opomin meni in vsem mimoidočim. Po njem mi praviš, Gospod, naj nikoli ne pozabim, da si vedno z menoj, da na vsakem koraku uživam darove, zaslužene s tvojo smrtjo na križu. Gospod, svoje življenje polagam v tvoje roke, da me vodiš, četudi na križ.

KRIŽ NA STENI V STANOVANJU

Vem, da je velikokrat nelep, skrit v kakšnem kotu, zaprašen in pozabljen. In vendar vedno dokaz, da se stanovalci prištevajo med kristjane. Gospod, naj se moj korak večkrat ustavi ob tem križu in naj se moj pogled dvigne k tebi, križanemu.

KRIŽ NA VERIŽICI OKROG VRATU

Naj bo srebrn ali zlat, velik ali majhen, takšne ali drugačne oblike, vedno me spominja nate, moj Gospod in Bog. Prosim te, pomagaj mi, da ga ne bom nosil le kot okrasni predmet ali ga uporabljal kot praznoverni obesek. Naj bo vedno znamenje moje vere in tvoje obljube, da si z nami do konca sveta.

KRIŽ, NAREJEN NA ČELU IN PRSIH

Gospod, z njim me je zaznamoval duhovnik pri krstu, naredila mi ga je mati, že leta in leta ga delam tudi sam. Moja desnica se spušča s čela na prsi, potuje z leve rame na desno. Priznam, da ga večkrat naredim le iz navade in tudi površno. Odpusti, Gospod, in mi pomagaj, da se bom ob tem znamenju vedno zavedal, da mi po njem daješ svoj blagoslov.

KRIŽ NA RAMENIH

Gospod, nič kolikokrat sem že slišal: Vsak nosi svoj križ. To so besede, ki obsegajo človekovo trpljenje, bolečino, obup, razočaranje. Z njimi izražamo svoje duševno stanje, z njimi tolažimo bližnjega. Gospod, naj te besede ne bodo nikoli izraz obupa! Naj jih vedno spremlja zavest, da sem v trpljenju podoben tebi, da ti nosiš z mano moj križ in da bom s tvojo pomočjo premagal njegovo težo. Naj nikoli ne pozabim, da za velikim petkom pride velika noč €“ trenutek, ko bo breme padlo z mojih ramen.