-7. navadna nedelja - leto B

Glas vpijočega v puščavi: pripravite pot Gospodu, zravnajte mu steze. (Mr 2, 3)

Ko sem pred leti prvič pisala na ta odlomek, so me najbolj nagovorile besede: Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel. Občutek, da imajo tudi nad mano zgoraj kar nekaj veselja, je bil več kakor živ €Ś Ne pravim, da tega sedaj ni, vendar pa se je dojemanje s srcem moralo umakniti razumskemu doumevanju.

Takšno življenje pač je, polno preizkušenj, ki nas utrjujejo, bogatijo in delajo boljše, pa čeprav jih vedno ne razumemo. Mogoče jih je razložiti, a ne razumeti; mogoče jih je sprejeti in z njimi živeti dalje, pa se vendar ne sprijazniti z njihovo končnostjo.

Za ta čas pa so veliko bolj primerne besede GLAS VPIJOČEGA V PUŠČAVI. Morda jih ne razumem najbolj prav, a se mi vseeno zdi, da družbo, v kateri živimo, označijo kar se da natančno. Kdo te bo slišal v puščavi? Zakaj torej vpiješ? Tistih nekaj otočkov dobrega, ki še obstaja sredi džungle potrošništva, materializma in sebičnosti, skoraj več ne dela razlike. Sicer se ne oglašajo v puščavi, kjer ne bi bilo nikogar, ki bi jih slišal; kričijo v svetu, kjer jih ne slišimo, zaradi hrupa, ki je vseobsegajoč. Puščava ponuja vsaj možnost, da prisluhnemo sebi, svojim mislim, da prisluhnemo Njemu €Ś Svet danes ponuja marsikaj, ogromno, morda celo preveč, ponudba pa €Ś je vseeno ali prav zaradi tega prazna.

Velikokrat se mi zdi, da je moj glas, glas vpijočega v puščavi; da so to besede, ki se jih ne sliši, noče slišati, predvsem pa jih nihče ne upošteva. Morda so pretežke, morda so naročila prezahtevna €Ś morda pa res ni več mogoče biti pošten človek.

Julijana