Biti učenec je bilo v judovski družbi v Jezusovem času nekaj običajnega. Kdor je hotel postati učenec, si je izbral duhovnega učitelja, da bi študiral njegov nauk.

Te učitelje so imenovali rabi, kar dobesedno pomeni veliki. Rabije so v družbi zelo spoštovali. V primeru, da bi ti sovražnik zajel starše in rabija, bi bilo potrebno najprej plačati odkupnino za rabija! Jezusa samega so zato v znamenje spoštovanja pogosto nagovarjali z nazivom rabi.

Jezus je (tako kot rabiji v njegovem času) dajal svojim učencem več kot le govorjeno besedo. Živeli so z njim, videli so ga, ko je delal s preprostimi ljudmi, in z njim delili vse svoje življenje. Poklical jih je, da bi skupaj z njim prinašali veselo Božje oznanilo drugim.

Toda Jezusov način izbiranja in poučevanja učencev se je vsaj v eni pomembni stvari ločil od judovskega vzora. Običajno so se učenci pridružili učitelju, ki so si ga izbrali. Jezus pa je sam izbral dvanajstere.

Jezusu ni šlo za to, da bi ustvaril versko društvo, kjer bi se vsi strinjali. Nasprotno €“ verjetno so si nekateri člani te skupine ostro nasprotovali, preden so postali zares njegovi učenci. Pa vendar je Jezus videl v teh različnih osebnostih lastnosti, ki so bile potrebne za prve cerkvene voditelje.