Mnogi, žal, ne poznajo več prave vsebine božičnega praznika.

Božič jim je kvečjemu le tradicija, lep, domač, družinski praznik, ki zbližuje ljudi in odpiha pepel s tiste žerjavice, ki še tli globoko v srcu kot spomin na dobrega Boga, na nepozabna doživetja ob okrašenem drevesu in jaslicah ter ob pesmi Sveta noč, blažena noč.

Da tudi to je božič, a ni vse, ni dovolj!

Božič ni praznik za oči, ne spomin na preteklost. Božič ni samo dela prost dan, je praznik z globoko versko vsebino. Za kristjana je svet dan, božji in človeški obenem. Bog je postal človek. S človeškim rojstvom in življenjem je stopil v našo zgodovino, v naše vrste, se odel z našo naravo in postal nam enak v vsem, razen v grehu. Postati človek pa pomeni postati brat.

Učlovečeni Bog je postal naš brat.

On, ki je ljubezen, se je odpravil v svet sovraštva, brezbrižnosti in Herodove krutosti, v svet greha in zla, da bi ga odrešil in spremenil v skupnost bratov in sester.

On, ki je luč, je prišel v svet teme, da bi vse ljudi razsvetlil s spoznanjem resnice: Bog prihaja k človeku, človek naj pride k Bogu.

On, ki je življenje samo, je stopil v svet smrti in umrljivosti, da bi s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem vsem podaril večno življenje. Vsi se rodimo, da bi živeli, edino on se je rodil, da bi umrl za nas.

Zato božič ni samo rojstni dan našega Odrešenika, marveč rojstni dan novega človekovega dostojanstva. Z njegovim rojstvom je ves svet, vse človeštvo preustvarjeno in prerojeno.

Nismo bitja, rojena za konec in smrt, naše življenje je usmerjeno v večno mladost. Večne mladosti, veselja, topline. Vesel božič!