Advent je čas, ko bi se naj kristjani pogosto zazirali sami vase in se z vso iskrenostjo spraševali: Kdo sem in kaj? Trs, ki ga veter maje? Človek, oblečen v mehka oblačila?

Težko se je priboriti do svoje lastne podobe, do take podobe, kot jo želi in jo od nas pričakuje Bog, neskončna popolnost, in Kristus, vidna podoba nevidnega Boga.

Res, da smo ustvarjeni po Božji podobi, toda ta Božja podoba v nas se je nekje v meglenosti skorajda izgubila. Moral je priti Kristus, da jo znova odkrije in dvigne v luč Božje bližine. Toda ne sam, temveč z našim pristankom in z našim sodelovanjem.

Advent je in Cerkev nas kliče k resnobnemu razmišljanju. Pred nami stoji življenjska naloga: iz sebe moramo izklesati plemenit značaj, človeka, ki ni le ustvarjen po Božji podobi, temveč je po meri talentov čim bolj dorasel v vzorno podobo €“ Kristusa.

Ali imamo res to za svojo prvobitno nalogo? Ali uporabljamo vsa sredstva, da bomo cilj dosegli? Ali sprejemamo predvsem vsak namig Božje milosti in z Bogom voljno sodelujemo pri oblikovanju samega sebe v novega Kristusa?

Janez Krstnik je Kristusu pripravljal pot. Ker ni bil trs, ki ga veter maje. Ker ni bil človek, oblečen v mehka oblačila. Ker je bil značaj. Ker je bil lik popolnega človeka, kakor ga je zahteval tisti čas.

Tudi mi smo poklicani, da Kristusu pripravljamo pot. V našem času in v naših razmerah, med našimi današnjimi soljudmi. To pa bomo zmogli le, če bomo iz sebe z Božjo pomočjo izklesali lep značaj popolnega človeka, ki bo izžareval Kristusa.