Veliko avlo Teološke fakultete je v sredo zvečer napolnilo čez 350 pretežno mladih poslušalcev. Mag. Branko Cestnik, je že osmič predaval na Nikodemovih večerih. Tudi tokrat poglobljeno, prepričljivo.

Predavanje je razdelil na tri dele:

Cerkev, ki ne zna več z mladino, ki ji mladina uhaja. Kateri modeli mladinske pastorale so resnično v krizi?

Kakšen je sploh mladostnik? Se je pred mladostniki res treba čutiti nemočnega in z občutki krivde? Filozofska in moralna vprašanja.

Spregledani modeli mladinske pastorale. Animatorji, oratoriji, skavti €Ś Ni vse tako črno. Stvari se dogajajo.

Končni cilj predavanja je: biti realen in biti optimist.

1. Je res Cerkev tista, ki ne zmore, ne zna in noče z mladimi?

Primerjava z Nemčijo in Italijo pokaže, da problem ni le slovenski ampak evropski. V Nemčiji so v mladinsko pastoralo ogromno, tudi finančno, vlagali, medtem ko je bilo v Italiji več prostovoljnega dela, vendar ob koncu osemdesetih opazijo enako kot pri nas: mladi odhajajo.

Upada obisk mladih v stabilnih cerkvenih strukturah, npr. mladinskih skupinah. Istočasno pri duhovnikih upada sposobnost delati z mladimi pa tudi volja do tega dela. Ni dovolj le imeti karizmo za mlade. Potreben je tudi čas, ki ga v sistemu sedanje 500 let stare ureditve župnij enostavno ni. Duhovnik uspe pokrivati področja pastorale, ki so vpeta v hierarhični sistem: zakramentalno pastoralo in verouk. Mladinska pastorala pa je izven tega.

Na drugi strani imamo množične prireditve. Te ponujajo množico, ugodno animacijo, glasbo, neobveznost €Ś medtem ko skupina zahteva resnost, delavnost, rednost, obveznost. V skupinah mladih skoraj ni več. Vendar, če ni dela v skupinah, osebnega spremljanja ni temeljev. Množična prireditev ne more nadomestiti temeljev. Množičnost mora izhajati iz drobnih delcev, iz vsakega. Kriterij je liturgična tišina. Če je takrat res tišina, je to znamenje, da ljudje dogodek doživljajo €Ś potem smo še v resnici, če ne pa prehajamo v področje laži in manipulacije. Po drugi strani je nevarnost elitizma, če bi ukinili množične oblike.

O kriz mladinske pastorale lahko govorimo pod nekimi določenimi pogoji. Je res da je manj delavcev, je manj temeljnih in stabilnih skupin, ker vzorci nimajo redne hierarhične strukture. Ker ni volje po spremembi. Ker je zapoved množičnosti močna. In poleg vsega še dejstvo, da se je mladina v zadnjem desetletju z informatizacijo spremenila. Mladina je drugačna.

2. Kakšen je sploh mladostnik? Se je pred mladostniki res treba čutiti nemočnega in z občutki krivde? Filozofska in moralna vprašanja.

Poglejmo le kritične točke, čeprav je tudi veliko dobrega.

Cerkev je že v zgodovini dokazala, da se zna vživeti v vsako kulturo. Ni kulture s katero Cerkev ne bi mogla v dialog, jo oplemenititi. Tako Cerkev ohranja držo tudi do mladih. Vprašanje pa je ali mladinska kultura sploh obstaja kot nekaj enotnega. Mladina je danes razdrobljen pojem. Ni več tista sila, ki je imela moč in spremenila kulturo 60. let.

Mladi so danes manj družbeno angažirani - so bolj privatno usmerjeni. So manj ideološko opredeljeni in bolj prepuščeni sprotnim občutkom. So manj pripravljeni sprejeti končne odločitve in so bolj na čakanju. So manj dejavni in bolj leni. Religiozno so manj molitveni in bolj vražarski. Umetniško kulturno so bolj motni in absurdni. Veliko bolj je razvita kultura omame. Psihobiološko postajajo vedno bolj šibki.

Mladi niso več alternativa odraslih pač pa bolj pokažejo tisto, kar odrasli skrivajo. So samo odrasli brez maske. So bolj sporočilni in bolj ekstremni. So senzor cele družbe, ki pokaže kje smo. Morala mladih in mladinski ateizem

Mislilo se je, da je krivda za odhajanje mladih ker se je nekoč strašilo s peklom in da bo vse v redu, če se pokaže, da je Bog ljubezen. Danes je dominantna kateheza ljubezni. Pa je vzrok globlji. Vzrok je skrit v morali, v etiki. Po birmi gredo - in kakšen slog zavzamejo? Večinoma razpuščeno. Ne gre toliko za svetovnonazorski premislek kot bolj za moralno razpuščenost. Saj je logično, da mlad človek odide iz Cerkve. Čuti neskladje. Če je naredil negativni moralni korak, čuti da ni več za v Cerkev. Ta moralni faktor je treba bolj upoštevati kot ideološki.

Zakaj so ljudje danes tako proti Cerkvi? Ker je pol žensk (moški so tako ali drugače soudeleženi) pri nas naredilo splave in so ranjene. Zato moti npr. že zvonjenje. Mladi to čutijo in se naučijo te proticerkvene drže. Ko si v grehu si proti Bogu in zapuščajo Cerkev. To je eden močnih razlogov zapuščanja.

Mladim je treba naravnost povedati to je greh, ono je greh. Sreča je edino mirna vest. Mladinska pastorala s tem sicer tvega priljubljenost, vendar je drugače le še ena asistenca na poti v nič.

Pri obravnavanju kulture mladih se predavatelj ni ustavil zgolj na oblačenju ipd. ampak se je ozrl v filozofske temelje kulture mladih. Tu najdemo še en vidik, ki bistveno vpliva na odklon od Cerkve. Duh novega veka je ateističen. Mlad človek raste skozi vrtec, šolo €Ś v dvojnosti. Začetniki ateizma so bili načeloma verni ljudje, nekateri celo praktični kristjani: filozofi Descart, Kant, Heidegger, Marx, Feuerbach in drugi so vstopili potem in samo dokončno ubili Boga.

Na tej duhovni poanti (na smrti Boga) se začne graditi blagostanje in vse. Če hoče biti človek na svojih nogah mora likvidirati Boga. In to se zgodi pri birmi. Birma je obred potrditve vstopa v odraslost. Isti dan se zgodi potrditev, da je odrasel božji otrok in isti dan, da Boga več ne potrebuje. In oba občutka sta resnična: dopoldne, ko trepeta pred škofom in popoldne, ko se ga z botrom napije. To je iniciacija. Vsaka zahteva trpljenje in umor je slajši, če je bil oče tiran.

Vsi hočejo mladino: Cerkev, politika, trgovci €Ś ideološko nevtralen mladostnik je najboljši za manipulacije, ker je idejno prazen. Zato je seveda važno kdo bo imel šolo. Vzgoja je duša neke nacije. S šolo se izvaja izreden pritisk na mlade.

Tu je celotna pastorala Cerkve pred velikim izzivom. Cerkev je postavljena v to civilizacijo kot starozavezni prerok nad mestom. Ve da ne bo imela vpliva, vsaj ne dokler bodo polni lonci mesa.

Gre za problem greha, ateizma ... in ne gre, da se čutiš krivega, nesposobnega, če pa je človek svoboden in se je tako odločil.

3. Spregledani modeli mladinske pastorale.

Naštejmo še nekaj trdnih, optimističnih točk mladinske pastorale.

Spomin na krst, kristološki spomin.

80% krščenih 60% birmanih €Ś Je res, da so zapustili Cerkev. Je pa tudi res, da jih neki duhovni popek spominja na vero. Mladost je odhod iz očetove hiše €Ś Ampak za mladostjo pride zrelost. Predvsem izkušnja minljivosti. Prva izkušnja smrti bližnjega to zelo pokaže. Pripelje nazaj. Neučakani smo mi, ko hočemo imeti polne templje. Zaupati moramo v kristološki spomin. Ta spomin je tako močan, da ne da miru niti tam, kjer zgleda, da so ga že popolnoma izbrisali: težka metal glasba ima največ krščanskih simbolov. Je podzavestni spor s Kristusom. Spor. Vendar se spuščajo vanj.

Moč kristološkega spomina utrujene Evrope in svežina evangelija!

Vzgojno animacijski model

V mladinski pastorali se vendarle dogaja nek razcvet. Model mladinske pastorale, ki se v Evropi prijemlje in pri nas tudi je vzgojno animacijski model. Tu so največji strokovnjaki salezijanci. Zastavi še dejavnost - ki pa ima skrb za celostno rast in to v stilu animacije - skozi igro, različne dejavnosti. Nenehno se soočijo z razmišljanjem in premislekom. Je oboje: osebno in široko. Je ena metoda evangelizacije.

Vzgojno animacijski model mladinske pastorale so oratoriji, Stična, skavti €Ś To kaže, da je inkulturacija evangelija v mladinsko pastoralo možna in da teče. Dogaja se v trikotniku evangelizacija, vzgoja, animacija.

Na tak način mladinska pastorala pride do najširšega kroga mladih. To se kaže kot dobro in rojeva sadove. Ta model ima tudi strokovno podporo v dokumentih cerkve. To je živ model Božjega ljudstva in nove evangelizacije. Duhovnik je prijatelj, spremljevalec, vse ostalo prevzamejo laiki.

Primer skavtsva. Približno takrat, ko je vse skupaj padalo, so skavti rasli. Kako to možno? Ker je model osebnega spremljanja pa vendar hkrati množičen. Množičnost se mora bistriti v osebnem spremljanju in v malih skupinah.

Klasični model mladinske pastorale, kot so mladinske skupine, duhovne vaje €Ś je dober in še vedno velja, je pa odličen skupaj z vzgojnimi množičnimi dogajanji. V slovenski Cerkvi se dogaja nek sunek skozi animacijo mladih. Paziti moramo, da se ne ujamemo na lovorike množičnosti (uf, koliko nas je!) ampak da se da enakovreden poudarek skupinam, osebnemu spremljanju. Kar je najlepše pa je, da tudi izven mladinske pastorale mladi rastejo. Napol formalne skupinice najpogosteje gojijo petje, glasbo, miklavževanje ipd. Imajo vero in prej in slej jih zagrabi, da bi nekaj naredili.

Mladinska pastoralna je širša kot naš militantni ključ. Duh veje med mladimi in je večji od naše mladinske pastorale. Zelo močna pri vsem pa je liturgija, ko se direktno lahko pogovarjajo z Gospodom. (sAS in i.)

Na Nikodemovih večerih v Mariboru so v sredo, 19. novembra 2008, svoj račun prišli mladi. Gostje okrogle mize z naslovom Ali se Cerkev odziva na potrebe mladih? so bili Gregor Kunej, voditelj Medškofijskega odbora za mladino, Rafo Pinosa, vodja Škofijskega odbora za mladino, dijaka in animatorja Vid Lešič in Aljaž Breznik, dijakinja in skavtinja Petra Obrul ter študentka in skavtska voditeljica Leonida Krajnc. Moderator pogovora je bil pater Janez Papa namesto obolele s. MajdePangeršič.

Cerkev se začne pri posamezniku, na njegovi osebni ravni in se širi v skupnost. Mladim predstavlja kraj sprejetosti, radosti, zaupanja in ljubezni. Želijo jo soustvarjati, se v njej udejanjiti, zoreti, izoblikovati, najti. Vsak ima svoja pričakovanja in treba je iskati skupno pot. Potrebno je usposabljanje, tako da bi na župnijah lahko delali vsi. Časi, ko je imel vse pod nadzorom duhovnik, so minili. Danes župnije držijo pokonci prav mladi s svojo pripravljenostjo sodelovanja, pričevanja. Na mnogih župnijah vodijo mladinske in birmanske skupine, izvajajo oratorij, sodelujejo pri pripravi duhovnih vikendov ali so skavtski voditelji. Ponudba torej je, kaj pa povpraševanje?

Vzgojno-pastoralni načrt izhaja iz potreb in interesov mladih, še vedno pa se poraja vprašanje kako pritegniti tudi tiste, ki ostajajo skeptični. Dosti mladih Cerkev namreč še vedno dojema zgolj kot kraj molitve. Odgovor se najde v iskrenih in pristnih odnosih, v osebnem pristopu. Ne sme nas biti strah drugačnih, poskušati jih moramo razumeti. Vsak namreč hodi za Gospodom na svoj način. Jezus sam je šel med ljudi, ki jih je družba postavila na obrobje in tam oznanjal s svojim zgledom. Na ta način se želi obeležiti leto mladih: Jezus naj ne bo v pompoznosti, ampak v vsakdanjih stvareh.

(Monika Vengust, tajnica Katoliškega študentskega centra Sinaj)

Prisluhnite - na: več na... :)