V ponedeljek, 24. novembra 2008 se je ob 19. 30 v veliki dvorani na Teološki fakulteti v Ljubljani odvilo še eno predavanje v okviru 42. Nikodemovih večerov.

Glasbeni uvod vanj je pripravil otroški pevski zbor pod vodstvom zborovodkinje Tine Katarine Žebovec. Sledil je pogovor na temo Duhovnost mladega človeka, ki ga je s kapucinom bratom Štefanom Kožuhom oblikovala Mateja Feltrin Novljan z Radia Ognjišče.

Brat Štefan je na samem začetku poudaril, da duhovnost mladega človeka ni postaja, temveč je pot, za katero nikoli ne smemo dovoliti, da zastane. Ob asociaciji poti se je spomnil na dve ulici v Torontu, na Young Street, Mlado ulico in Shepard Street, Pastirsko ulico ter ju povezal v pomenljivo sporočilo: človek, še posebno mlad, naj ne spregleda pastirjev, usmerjevalcev ob svoji poti.

Dalje je brat Štefan spregovoril o Božji ljubezni in med drugim poudaril pomembno razliko med ljubiti in biti ljubljen: Bog je tisti, ki ljubi prvi in sproža tok ljubezni, ki je poosebljenje Svetega Duha. Kaj počnemo s tem darom ljubezni, je odvisno od nas. Pomembno je, da se zavedamo te ljubezni in ta tok nadaljujemo. Ob tem je br. Štefan opozoril na dve težavnostni stopnji dajanja: podarjanje materialnosti in pozornosti in, kar je težje in plemenitejše, dajanje samega sebe, trpeti za drugega in zaradi drugega.

Med pogovorom se je brat Štefan večkrat naslonil na besede apostola Pavla. Slišali smo tudi njegovo pismo Rimljanom, v katerem je izpostavil Pavlovo živo in dejavno držo do Boga. Dejal je, da bi morali večkrat zavzeti tako držo in dati Božji ljubezni možnost, da postane intenzivna in dejavna. Naj ne bo zgolj rezervna navzočnost, na katero se spomnimo samo v šibkih trenutkih. Božja navzočnost je po njegovih besedah lahko dejavna samo tedaj, ko se nanjo spomnimo in ko obudimo vero v njeno resničnost in resnično moč. Ob misli na Pavla je dejal, da so ga v njegovih časih obkrožale realne nevarnosti. Ob zrenju v jedro svojega bivanja so te ogrožujoče nevarnosti izgubile svojo ostrino in postale premagljive z notranjo močjo. Poudaril je, da moramo Božji ljubezni pustiti, da usmerja naša življenja, in se z njo zaščititi, da nas strah ne bi vkleščil. Misel o odrešujoči ljubezni je sklenil z mislijo apostola Janeza: "Kjer je ljubezen, tam ni strahu!"

Brat Štefan se je v svojem govoru navezal tudi na odnos med človekom in Bogom in dejal, da se moramo zavedati, kdo in kakšni smo in da nas Bog hoče srečati prav, kjer smo. Svoji resničnosti se po njegovih besedah ne smemo bati pogledati v oči. Priznati si moramo svojo grešnost, kajti slabotna podoba o lastnem grehu je, kot pravi, del naše grešnosti, priznanje greha pa je izhodišče za Božjo dejavnost v nas. Kot temeljni greh je brat Štefan izpostavil brezbožnost, ki jo enači z odrekanjem Bogu, da bi bil Bog, z odrivanjem in ignoriranjem Boga. Na drugem mestu je opozoril na malikovanje, kar je po njegovih besedah izdelava lastnega boga. To misel je slikovito podprl z Jeremijevimi besedami: "Kot lončar oblikuje glino, bi nas Bog rad oblikoval" in ob tem dodal, da je bistvo malikovanja v tem, da Boga oblikujemo po svoje tako, takrat in toliko, kot nam je po godu. Kot tretji greh je izpostavil razuzdanost, perverznost mišljenja, zavračanje dobrega in iskanje, ustvarjanje zla. Obenem je opozoril na medijske poplave smešenja in razvrednotenja Kristusa in opozoril, da kristjani na vsa ta pronicanja nismo imuni.

Nato je spregovoril o milosti: vse, kar smo, je milost, pravi, in vse, kar počnemo, počnemo v Božjo čast. Zgodovina ne teče sama od sebe, temveč je oblikovana z Božjo pravičnostjo, ki je popolnoma drugačna od človeške. Božja pravičnost je za razliko od človeške, ki je po besedah brata Štefana hladna, večno iskanje človeka, ponujanje možnosti, obenem ni sodba, temveč je naklonjenost. Med drugim se je obregnil ob novodobno duhovnost, new age, ki je glasna in prepričana v samoodrešilno sposobnost človeka. Kot pravi, je takšna oblika duhovnosti past, kajti Bog je tisti, ki prevzema pobudo in ki odrešuje. Človek naj se ne dviga na položaj Boga in si misli, da ga je nadvladal. Potrebna je ponižnost. Človekov trud je pomemben, vendar je Božja milost tista, ki omogoča, da človek s svojim trudom ustvarja in oblikuje svoje življenje. Človekove sposobnosti naj ne bodo sredstvo za vzpon, temveč naj jih razumemo kot dar za slavljenje Boga in obogatitev svojega življenja.

Ob koncu je brat Štefan dejal, da je zgolj teorija duhovnega življenja premalo, to teorijo je potrebno prenesti v svoj vsakdan in jo predano živeti. Začetki dneva so po njegovem mnenju pomembni za duhovno življenje, kajti tedaj se Bogu izročimo v varstvo, prosimo ga, naj nas uporabi in vodi.

Tisti, ki je obudil Kristusa, je obudil vsakega izmed nas, na nas je samo to, da to dejstvo sprejmemo. S tem, ko sprejmemo Svetega Duha, sprejmemo sposobnost živeti ljubezen. Zaključil je z besedami, da je duhovnost pravzaprav moč svetega Duha in milost.

Po izčrpnem in bogatem predavanju je sledila krajša razprava. Obiskovalce je denimo zanimalo, kakšna je razlika med bratom in patrom, ali obstaja možnost duhovnega spremljevalca in ali se duhovno življenje mladega človeka razlikuje od duhovnosti v zrelejših letih. Brat Štefan Kožuh je odgovarjal, da možnost duhovnega spremljevalca v duhovni rasti obstaja, in sicer v jezuitski duhovnosti, in da se razsežnosti duhovnega življenja v posameznih življenjskih obdobjih nedvomno razlikujejo, največji vzrok za te razlike pa je po njegovem količina in intenzivnost duhovne izkušnje.

Anja Cimerman