Predzadnji večer 42. Nikodemovih večerov pod skupnim naslovom "Mladost - priložnost ali grožnja?" na Teološki fakulteti v Ljubljani je imel predavanje Vlado Pečnik z naslovom: "Cerkev mi nima kaj dati!"

To je bilo zadnje predavanje v okviru letošnjih večerov. Zadnji dan, v četrtek, 27. novembra je namreč na programu okrogla miza, kot neke vrste krona letošnje teme.

Predavatelj se je v prvem delu sprehodil skozi zgodovino in izpostavil nekatera obdobja glede na mlade.

V Svetem pismu sicer ne piše posebej, da je Jezus govoril mladim, vendar je to dejstvo, saj je bila življenjska doba krajša in so tudi družine nastajale v zgodnejših letih odraščanja. Tudi prvi čas krščanstva ne govori posebej o mladih, so pa pričevanja da je veliko kristjanov že v mladostnih letih dalo življenje za Jezusa.

Čas pred drugo svetovno vojno je bil mladim posebej naklonjen, predvsem Katoliška akcija, ki je v ustanovah dobro vzgojila veliko mladih ljudi. Delovala je v treh smereh: vedeti, znati to povedati, narediti.

Vojni in povojni čas je prinesel strahotno opustošenje. Komunisti so zaznali širok vpliv dobro vzgojenih mladih ljudi in se tega najprej lotili. Slovenija bi bila drugačna, če ne bi bilo večplastnega genocida: uničenja izobraženih in vernih ljudi, razbijanja družin, kulturnih ustanov, pahnjenja vere iz javnega življenja, šol ... Vtepli so v glave praktični materializem. Ko se je sistem začel od znotraj sesipati je bilo vedno več dovoljenj za sprijeno življenje, saj je v sebi uboge in duhovno pohabljene množice najlažje obvladati.

To se pozna še danes, saj manjka krščanska elita, ki bi dala polet. Mnogi danes tožijo, saj se ne da €Ś pa ni res. Zmogli bi narediti veliko več, saj nas danes nihče posebej ne ovira v duhovnem poletu in imamo veliko možnosti delovanja in pričevanja a laže se je izgovarjati, da ni možnosti. Korenine neuspeha pri oznanjevanju evangelija moramo vendar iskati pri sebi in svoji premajhni gorečnosti.

Mar res Cerkev nima kaj dati? V skrbi za mlade bi radi v Cerkvi šli v korak s tistimi možnostmi ki jih svet ponuja. Tega pa še zdaleč ne dohajamo, zato se nam zdi, da smo izgubili bitko. Predavatelj pa je prepričan, da duhovnega olja ne sme zmanjkati.

Sprehodil se je skozi razna obdobja otroštva in mladosti in pokazal kako zelo smo že laična družba. Nič božjega, nič posvečenega ne sme biti na tem svetu. Že pri načrtovanju življenja se obnašamo kot da je vse v človeških rokah. Krst je nato le še tradicija in formalnost. Najpomembnejše sporočilo krsta ostane kakor zakopan zaklad. Opozoril je na žalostno stanje v marsikateri družini, kjer je otrok bog, starši pa služabniki. Žal v otroštvu Cerkev ne odigra posebne vloge. Nato v mlado življenje vstopijo vrtci z vzgojo brez temeljnih vrednot, saj 'laično razpoloženje' v družbi zahteva takšno držo. Kasneje stopijo otroci v šolo, laično šolo. Orisal je kaj vse neprimernega morajo brati, gledati, doživeti in to pod krinko izobraževanja, ki je obvezno. Ko otrok začne verouk, kateheti žalostno ugotavljajo, da morajo začeti od A, od začetka. Otroci ne znajo niti najbolj osnovnih verskih znamenj, nimajo nobenih verskih doživetij. Ker je doma verska vzgoja odpovedala, je to na ramah katehetov. Verouk pa je zaradi pomanjkanja sodelovanja in zgleda staršev obsojen na neuspešnost.

Čas srednje šole za večino mladih pomeni postopno odtujitev od Cerkve in krščanskega življenja, v ospredju sta predvsem učenje in prosti čas, ki ga je potrebno izkoristiti za žure in nore zabave Tudi za verne mlade je tako okolje nevarno. Vzrok odtujevanja je greh, ki zatemnjuje človekov duhovni pogled.

Življenjski prerez je podal kot izhodišče za analizo duhovnega stanja in vizije priložnosti, ki so nam dane in jih je potrebno postaviti na noge, če imamo radi naš narod in posebej mlade.

Kje naj torej Cerkev vstopi v ta življenjski krog? Ne šele v otroštvu. Treba je seči veliko bolj nazaj. V čas pred rojstvom, v vzgojo, ki sta jo vsak svojo v skupno življenje prinesla starša že kot fant in dekle. Tu je treba vstopiti.

Posebna prelomnica pa bi moral biti krst. Krst je izredno pomemben! Odpuščen je izvirni greh. A posledice greha so ostale. Človek je v sebi ranjen. Zakrament krsta človeka posveti. Na to smo pozabili. Predvsem starši in botri bi morali to dostojanstvo mlademu človeku približati in mu pomagati k spoznanju, da ni zapisan grehu in zavrženju. Na mestu je klic mladim, naj izbrskajo krstno sporočilo, se dajo poučiti o velikem dostojanstvu, časti in sreči. Pot pa ne vodi po stezah mlačnosti, brezdelja in omame. To je pot bojevanja s silami teme na odprtem bojišču srca.

V pokrstnem obdobju Cerkev nima nobene prave vloge. Nenadomestljiva je vloga staršev a žal ostaja ta pomemben čas brez globokega verskega sporočila. Pomanjkanje posebnega oznanila Cerkve za ta čas je ena šibkih točk, ki se pozneje v otrokovem življenju pozna.

V verski vzgoji je zakoreninjena strašna anomalija: Starši, ki so prvi oznanjevalci, svoje poslanstvo prepuščajo katehetom. Narediti bo treba velik preobrat v katehetskem delu. Povabiti starše k izobraževanju in predvsem k duhovni formaciji, učenju srečanja z Bogom v molitvi, Božji besedi in zakramentih, v pričakovanju, da oni nastopijo svoje mesto v krščanski vzgoji mladih. Kateheti, duhovniki pomagajo staršem pri njihovem poslanstvu. Samo tak način družinske pastorale bi posekal korenine množičnega razkristjanjenja. Prav posebej to velja za zakramentalno življenje, za prvo spoved in prvo obhajilo. Če otroci ne vidijo zgleda, starši nehote in nezavedajoč podirajo večino tistega, kar gradi katehet pri verouku.

V šolskem obdobju je zelo pomembno župnijsko občestvo. Mlad človek dobi občutek, da je potreben, da župnija računa nanj, vedno bolj se krepi zavest občestva, ki ga duhovno podpira.

Predavatelj je že leta 1986 začel delati za spremembe v birmanski pastorali. Še vedno je prepričan, da bi premik birmovanja, z nekaterimi temeljnimi spremembami, zopet začel duhovno oživljati Slovenijo. Bojazen, da bi ta sprememba rojevala elito, je odveč. Končno je tudi Jezus posebej vzgajal elito apostolov. Nekdo mora iti naprej in pokazati pot. Ljudje, ki so kakor jesensko listje v vetru, tega pričevanja niso sposobni.

Konflikt med Cerkvijo in mladimi je vedno večji. Tudi zaradi medijskega načrtnega pljuvanja po Cerkvi. Na eni strani bi se bilo treba vprašati kje je zrno resnice in narediti korake očiščenja, na drugi strani pa bolj jasno pokazati na duhovno poslanstvo Cerkve. Vse preveč se duhovniki ukvarjajo z zemeljskimi projekti, projekt odrešenja pa marsikdaj stopa na drugo mesto. Če bomo iskali predvsem zunanjo uspešnost in množičnost je to zaskrbljujoče. V življenje vsakdana je treba vnesti Boga.

Predavatelj se je dotaknil tudi spovedne prakse, ki je marsikje kampanjska. Taka praksa prepreči, da bi mlad človek poiskal odrešilno moč odpuščanja, saj postane spoved nepomembna prav v času, ko bi jo mlad človek najbolj potreboval. Ker prvih spodrsljajev ne gre popravit k spovedi, vedno bolj pada. Mladim bi morali večkrat odkrito in poglobljeno spregovoriti tudi o dogajanju pri sv. maši. Ob tem je predavatelj omenil drugačen, novi koncept "Stične", kjer je dobra spoved le še obrobna zadeva. Pride sicer veliko mladih, vendar mladi ne vedo več glavne vsebine Stične. Srečanje se sprevrže v zunanje praznovanje, duhovna vsebina pa se izgubi. Iz vsega dogajanja je težko izluščiti bistvo in še manj duhovno sporočilo, zato je sicer mladostno prijetno, vendar izvotleno.

V projekt Oratorij, je rekel, bi bilo treba vnesti več duhovnih vsebin, poleg iger in veselja več molitve, Božje besede, lepo in primerno pripravljeno bogoslužje. Brez globine se površina kmalu izsuši, kar se kaže tudi s tem, da mladih sodelavcev Oratorija potem cele počitnice ni h maši.

Enako velja za pot animatorstva. Polno je teorije, tehnike, premalo pa poglabljanja vere po Božji besedi in molitvi. Zato tako pripravljeni mladi prav kmalu postanejo samo zunanji oblikovalci in snovalci različnih dogajanj, duha pa ni.

Kaj naredimo za mlade, da bi se dobro pripravili na življenje in dosegli cilje, ki jim jih je Bog pripravil?

Cerkev mladim nima kaj dati? Če pričakujejo dobrine, zabave €Ś potem v Cerkvi ne bodo našli zadovoljitve. Tega so danes že siti. Treba jim je dati, kar Cerkev lahko da: ustvarjati v srcih duhovno življenje. Vse druge navlake je preveč. Manjka duha. Zato bi se vsi mogli bolj truditi za duhovni obraz Cerkve in pokazati na studenec Božje moči. Samo Jezus je odrešenje, samo on je prava pot. (sAS)