-34. navadna nedelja - leto A - KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

Jaz sam bom pasel ovce ... Pasel jih bom, kakor je prav. Ezk 34, 15-17

Še močno pod vplivom nedeljskega diakonskega posvečenja me je pričakala pomenljiva božja beseda, ki po eni strani navdaja z zaupanjem, po drugi opominja. Opominja predvsem tiste, ki naj bi skrbeli za navadne ovčice; torej tiste, ki jim je zaupana skrb za pastoralo.

Odlomek iz Ezekiela prinaša navodila, ki bi se jih morali držati vsi v t.i. duhovnih službah; vsi, ki tako ali drugače skrbijo za duhovni blagor vseh ovčic v čredi. Napotki, po katerih upam, da se bodo zgledovali tudi letošnji novopečeni diakoni, in za katere sem prepričana, da jim Dejan z vsem srcem že sedaj sledi. Sploh pa se besede dotikajo tudi vseh nas, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi v naši bližini.

Pokažite mi junaka, ki še nikoli ni čutil, da je izgubljen, sam, odmaknjen od družbe? Kdo še kdaj ni krvavel iz rane, ki je zarezala globoko, in jo je bilo treba obvezati s povoji prijaznih, spodbudnih besed? Pa tudi, če nam nič ne manjka, je občutek, da nekdo bdi nad nami, neprecenljiv. Tak občutek me sicer vedno spremlja, vedno vem, da Nekdo name pazi. Če in ko sem razočarana zaradi pastirjev, ki skrbijo za našo duhovno oskrbo, je to najbrž moj problem. Če se mi zdi, da niti svojega dela, kaj šele svojega pastirskega poslanstva ne opravljajo dobro, prav tako. Ko v pridigah iščem tisto nekaj, kar bi odražalo njihovo pastirsko skrb, pa ne vidim, so gotovo problem moje notranje oči.

Dve želji imam; želim si, da bi za naše pastirje lahko rekli: Pasejo nas, kakor je prav. In da bi sami zase lahko trdili: Pasemo jih, kakor je prav.

Julijana