Misliti na smrt. Nedojemljiva misel.

Narejeni smo za življenje, in vendar moramo umreti. Z veseljem do življenja gre z roko v roki strah pred smrtjo. V čudoviti igri življenja je ta strah tisti, ki kvari igro in se vmešava povsod. Smrti se ne znebimo. Nihče ne more opraviti z njo.

Če imamo smrt mirno pred očmi, lahko pridobimo nov pogled. V vsakem strahu pred smrtjo je tudi klica upanja na življenje. Misel na smrt nas ne hromi nujno. Živimo intenzivneje, bolj osredotočeno. V nas se zbudi veliko hrepenenje po življenju brez strahu in trpljenja, v sreči in blaženosti, polni ljubezni.

Če zmoreš verjeti v Boga, ki te ima rad, ne le, ko živiš, marveč še bolj, ko umiraš, potem umreti pomeni kot otrok najti nazaj domov k očetu, v deželo, kjer je vse dobro, kjer se življenje dokončno začenja v večnem zdaj.