Naši dragi domači, družinski člani, prijatelji €Ś odhajajo od nas in se za nekaj časa od nas poslovijo.

Smrt je nekaj, kar v življenju človeka najbolj vznemiri in prestraši. Vsi se bojimo smrti. Med seboj se opozarjamo: Pazi nase, ne delaj tega in tega, ker ti škoduje, previdno vozi, da se kaj ne zgodi€Ś Toda česa bolj konkretnega proti smrti in za ohranitev življenja ne moremo storiti.

Smrt prihaja kot kruti jezdec in kosi. Nemočni smo v boju z njo. Smrt nam jemlje naše drage iz družine, iz prijateljstva, iz soseščine €Ś Vzame nam jih, iztrga iz tega sveta in mi še živeči ostajamo sami. Ob izgubah smo žalostni in ranjeni. Nekdo, ki sem ga imel rad, s katerim sva se dobro poznala, skupaj delala, se skupaj veselila življenja, mi je bil vzet. Ni ga več. V tem življenju ga ne bom več srečal, ne bom se več pogovarjal z njim, ne bova več skupaj.

Naša oseba je sestavljena iz telesa in duha. Telo je namenjeno zemeljskemu predživljenju, ki je v vsakem oziru kratko, negotovo, krhko in zelo nežno! Duša pa je najpomembnejši del človeka. Ta je neuničljiva, večna in je na zemlji v tem življenju združena s telesom v osebo. Po smrti pa je osvobojena telesa, posebej še telesnega trpljenja, ki ga na tem svetu moramo prenašati.

S smrtjo se za nas začne drugačno življenje! Še živimo! Naši dragi rajni zanesljivo še živijo. Veliko bolj živijo kakor mi! Živijo in obstajajo tako čudovito kot obstaja naš Bog Stvarnik in milostni Oče! Na raznih slovenskih koledarjih še vedno piše, čeprav je ateistični komunizem že zdavnaj storil svoj konec, da je 1. november dan mrtvih. To je ena od strateških laži in popolna negacija naše krščanske vere, ki večino svojih upov polaga v večnost pri Bogu Stvarniku.