Kako doživljamo jesen?

Tožimo, da so sence daljše, da je več mraza in teme? Nas popade bolečina zaradi minljivosti, da je najlepše v življenju že mimo in da se kot nepovabljeni gostje pojavljajo bolečine?

Ali pa se zmoremo veseliti zadnjih bleščečih cvetlic, pisanih listov, plodov, vsega, kar ni v življenju le prešlo, marveč je celo dozorelo za žetev?

Za otroke je poseben užitek, če norijo v gorah zlato rumenega listja. Kakor da bi začutili razsipno bogastvo narave. Stvarnik ni skopuh. Čudeži evolucije so neizčrpni. Ko jih skuša doumeti, človek ne pride do konca.

Bogastvo in bolečina bivanja €“ oboje nam približa jesen. Vse v tem življenju je minljivo, vse veselje, pa tudi vse trpljenje. Vse mineva. Kar ostaja, je ljubezen. Muči nas domotožje po njej. Ona sama zadostuje. Je naš večni dom.