v Rezijo in na Staro goro

V soboto, 20. septembra, smo se z dvema avtobusoma podali na naše tradicionalno jesensko romanje. Ker nas je čakala dolga pot, smo startali v Razvanju in na Rogozi že ob 4.45, iz Hoč pa smo se odpeljali ob 5.00. Ker je bila še tema smo po kratki jutranji molitvi, prošnji za blagoslov dneva in varstvo na poti ter kratki predstavitvi poti, še nekoliko podremali...

Najprej smo se ustavili na Voklem - za jutranjo kavico in prvo okrepčilo. Vožnjo mimo Kranja, Jesenic, mejnega prehoda Rateče in Fužin smo povezali z molivijo rožnega venca, poslušanjem odlomkov iz pisem in življenja apostola Pavla ter občudovanjem z jutranjim soncem ožarjenih gora...

Prijazni vodički agencije Pozejdon, ki nam je organizirala romanje, sta nas vodili na sprehod okoli Mangrtskih oz. Belopeških jezer, pa skozi Trbiž, pod Višarjami v Kanalsko dolino, mimo Žabnic, Ukve, Naborjeta, Tablja - in že smo zavili v Rezijo, najbolj zahodno in zaradi naravnih pregrad (visokih gora) od slovenskega zaledja najbolj ločeno dolino.

V Bili smo si najprej ogledali tamkajšnjo Marijino cerkev, nato pa smo se podali v "Rozajansko kĂźltursko hišo", v kateri nam je domačin na simpatičen način, s pomočjo diapozitivov, glasbe in "plastičnega" pripovedovanja predstavil Rezijo, življenje tamkajšnjih ljudi, njihovo govorico, običaje in ples... Zapeljali smo se še globlje v dolino, vse do Ravence, nato pa se vrnili ob rečici Reziji v Kanalsko dolino.

Sledil je obisk Pušje vasi in ogled tamkajšnje cerkve. Kostnice, kjer so razstavljene mumije, ki so jih našli ob velikem potresu pa tokrat nismo obiskali - ker ni bilo možno dobiti žetonov...

In že smo hiteli proti Stari gori nad Čedadom, kjer smo imeli romarsko sveto mašo. Starogorska cerkev v današnji podobi je bila na tem lepem razglednem mestu pozidana in posvečena leta 1744. Znano je, da so sem že od nekdaj radi romali naši predniki. Tu na meji slovanskega in latinskega sveta namreč že od pradavnine kraljuje "stara slovenska Marija" (Madonna antica slava), kakor so ji pravili Furlani, ali "Stara Marija", kakor so jo že v 8. stoletju , torej dvesto let po naselitvi, imenovali Slovenci. V cerkvi so lepi marmorni oltarji iz 17. stoletja, v glavnem oltarju pa res čudovit kip Marije iz začetka 15. stoletja. Po sodbi strokovnjakov sodi med najlepše Marijine upodobitve, zato ni prav nič nenavadno, da mu slovenski romarji pravijo Lepa Marija ali pa Živa Marija.

Po ogledu in kratkem okrepčilu smo se spustili še v Čedad. Sprehodili smo se preko Hudičevega mostu, si ogledali mestno cerkev, se osvežili s sladoledom in pijačo in že smo hiteli na avtobus - in proti domu.

Na poti domov smo se ustavili le še na Lomu... Pot sta nam tudi tokrat krajšala pesem in klepet... pa povzetek dneva in sklepna beseda naših vodičk... ter zahvala Bogu in ljudem za lep, sončen dan ter doživet obisk krajev, v katerih smo mnogi bili prvič... Če Bog da - pa verjetno ne zadnjič...