-23. navadna nedelja - leto A

Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega€Ś

Rim 13,10

Vsi, brez izjeme, smo odgovorni za ljudi, s katerimi živimi in za tiste, ki nam jih Bog pošilja na pot. Včasih nam pošlje koga, ki nam ni preveč všeč, na njem najdemo tisoč napak in pomanjkljivosti, radi bi mu povedali, da stvari ne dela prav, pa smo raje tiho, saj bi si tako lahko nakopali probleme; tako včasih razmišljamo.

Pa najprej povejmo, da svarjenje ni kritiziranje, ni podcenjevanje in nikakor ni poniževanje sočloveka!! Kdor si svarjenje tako razlaga ali ga tako celo prakticira, pogublja sebe in svoje brate. Naloga vseh nas je, da se svarimo med seboj; to ni samo naloga staršev, učiteljev in drugih pedagoških delavcev, ampak vsakega izmed nas, ki mu je Oče dal dostojanstvo, da se sme imenovati človek. Moramo se svariti med seboj. Kadar vidimo, da naš bližnji ne dela prav, ne smemo ostati tiho, zato ker mu hočemo dobro in zato, ker smo zanj odgovorni.

Pri svarjenju moramo upoštevati samo eno pravilo: Ljubiti morate ljudi, če jih hočete spremeniti! (Pestalloci) Kadar ljudi svarimo, opominjamo, jih hkrati tudi spreminjamo; posegamo na najbolj občutljiva, včasih kar osebna področja, zato brez ljubezni ne bo šlo. Če človeka, ki ga želimo posvariti, nimamo niti malo radi, potem sploh nimamo pravice, da bi ga svarili.

Najgloblje spremembe se dogajajo v srcu in če do ljudi stopamo brez srca, nam še taka pamet ne bo nič koristila. Torej: če in kadar opominjamo, delajmo to z ljubeznijo, z iskrenostjo in če je možno, sproti. Vsi vemo, koliko bolečine bi bilo prihranjene, če bi ljudje povedali sproti. Ne bojmo se ljudem povedati, ne bojmo se jih posvariti, če v srcu nosimo dober namen. Verjemite; ljubezen dela čudeže in še na videz tako hladen in trd človek jo bo začutil. Vse, kar smo naredili s srcem, mora in bo obrodilo dobre sadove! Kdaj jih bo obrodilo, pa ni več v naši pristojnosti. Torej: Pogumno z ljubeznijo!

Marinka