Romanju dekanijskih duhovnikov v Pannonhalmo se je letos pridružil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Za njegovo duhovno in strokovno vodstvo in spremstvo na poti smo mu nadvse hvaležni.

Na romanje smo se odpravili, da bi skupaj prživeli "dies santificionis" - dan našega mašniškega posvečenja. Cilj naše tokratne poti je bil benediktinski samostan Pannonhalma, najstarejši in največji benediktinski samostan v vzhodni Evropi.

Pot do tja nas je vodila preko

Lendave - prvi postanek in obisk tamkajšnjega župnika Tomislava Šantaka, hvalnice in dnevna molitvena ura v župnijski cerkvi sv. Katarine, malica v župnišču,

Malega Balatona - drugi postanek in ogled tamkajšnjega spomenika slovanskima blagovestnikoma, sozavetnikoma Evrope, sv. bratoma Cirilu in Metodu in ogled kamnitih obrisov starodavne cerkve na mestu, kjer je grob sv. Adrijana;

v neposredni bližini - tretji postanek - in ogled ostankov starodavne (8. stoletje) bazilike, v kateri sta se ustavila in maševala sv. brata - nam pa je v starocerkvenoslovanskem jeziku odlomek božje besede na tem častitljivem mestu prebral g. škof, dr. Jožef Smej

Kesthely-a - četrti postanek - kjer smo na obali Balatona, tem ostanku nekdanjega Panonskega morja, imeli prvo madžarsko, nadvse okusno "bograč" kosilo,

polotoka Tihany-a - peti postanek - kjer smo se nekoliko sprehodili po lepo urejenih ulicah, si od zunaj ogledali tamkajšnjo benediktinsko samostansko cerkev in se nekoliko osvežili

po obvoznici mimo Veszprem-a - hitro se razvijajočega nadškofijskega mesta

skozi Bakonyski gozd in prostrana, z različnimi žitaricami posejana polja in travnike

do Pannonhalme - Panonskega holma (griča), na katerem kot "mesto na gori" in kot "luč na svetilniku" že več kot tisočletje kraljuje ter molče in glasno oznanja benediktovo načelo "ora et labora - MOLI IN DELAJ" mogočen benediktinski samostan.

Večerjo, spanje in zajterk smo imeli v vznožju samostana, v Hotel-u Panzio.

V samostanu nas je drugi dan dopoldan (4. junij 2008) prijazno sprejel, nam ga predstavil in nas vanj popeljal p. Ciril, znanec našega dekana. V samostanski kapeli smo zmolili in odpeli dnevne hvalnice, v samostanski trgovinici pa nabavili nekaj spominkov, rožnih vencev, križev in razglednic.

Po osvežitvi pred samostanom smo se začeli vračati oz. smo pot nadaljevali proti domu, mimo mesta Papa, Devecser-a, JanoshĂĄza-a, AlsĂśujlaka (v gostilni oz. v hotelu ob cesti kosilo), VasvĂĄra do ZalaszentivĂĄn-a.

Tu nas je sprejel tamkajšnji župnik Ivan ŠĂśmenek, po materi porabski Slovenec iz Gorenjega Senika, znanec našega "spremljajočega" g. škofa, z župnijskimi sodelavci in tamkajšnjim g. županom. V župnijski cerkvi, eni od treh, ki jih upravlja sedemdesetletni župnik, smo v latinščini, madžarščini in slovenščini imeli slovesno sv. mašo; po maši pa so nas prijazni gostitelji v tamkajšnjem župnišču zasuli s kopico nadvse okusnih madžarskih jedi...

Mimo bližnjega Zalaegerszek-a, Bak-a, Lenti-ja in Lendave smo se, ko se je že spuščal večer, vrnili v Maribor, kjer smo se najprej poslovili od g. škofa in nato v Hoče, kjer smo sklenili, podobno kot dan prej začeli - naše skupno romanje.