... Veselite se, spopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli... 2 Kor 13, 11-13

Ni še minilo veliko časa od mojega zadnjega prispevka za naš Zvon; zame je bil nemalo revolucionaren! Povedati kaj me moti, kaj mislim, da bi moralo biti drugače, boljše, česa se pri nas kristjanih sramujem - prav osvobajajoče.

Nič manj pozitivno ni bilo to, na kar si še upati nisem drznila; namreč, da sem doživela odziv na tisto pisanje. Ni bil s strani, s katere sem ga pričakovala, ni bil od tam, od koder bi moral priti, a zato ni bil nič manj dobrodošel.

Ni vse prav, kar se počne, in moramo si upati biti kritični, saj se samo tu skriva možnost, da se kaj spremeni na boljše, da postane takšno, kakšno bi moralo biti.

Poleg zdrave kritičnosti še vedno kujem v zvezde moč pozitivne spodbude, ki jo med drugim beremo tudi v današnjem naslovu. Ni vse slabo, veliko je dobrega, veliko je izrednih posameznikov, družin in drugih skupnosti, ki se trudijo za življenje po evangeliju. In tega se moramo veseliti. Se spodbujati, da ne bomo omagali na poti, ker so/smo osamljeni. In vedno znova se je potrebno izpopolnjevati, se truditi za napredek, rasti duhovno, osebnostno, poklicno...

In še nekaj je. Bog še svojega Sina ni poslal, da bi nas sodil, kdo sem potem jaz, da lahko obsojam ljudi okoli mene; tega, ki se je tako na hitro poročil, onega, ki se še ni, in spet tistega, ki se morda nikoli ne bo ... Onih, ki se ločujejo, pa koruznikov, pa tistih, ki jih ni vsako nedeljo k maši, pa ... Ni na meni.

Jaz se samo veselim, ker se trudim za izpopolnjevanje na vseh nivojih, ker spodbujam druge in ker se zavedam svoje omejenosti.

Julijana