"Nihče ne more reči Jezus je Gospod razen v Svetem Duhu."

Ljudje smo na ta svet poslani, da bi bili priče - a ne priče kogar koli, temveč - Jezusove priče. Pa se sprehodimo po našem osebnem življenju. Čigave priče smo? A sploh, vsaj malo, poznamo Jezusa oziroma se trudimo, da bi ga vedno globlje spoznavali? Kajti, če ga ne poznamo, ga tudi ne moremo oznanjati. Če pa ga kljub temu oznanjamo, nam nihče ne bo verjel. Iskreno lahko pričujemo samo o tem, kar poznamo in kar ljubimo.

In zdaj si postavimo še drugo vprašanje? Kako se počutijo ljudje ob nas? Naši otroci, sošolci, sodelavci €Ś Ali ob nas vsaj malo zaslutijo Božjo dobroto in skrb, ljubezen tistega, ki bi ga naj oznanjal vsak kristjan? Ali pa se zaradi našega slabega pričanja pohujšujejo nad nami in izgubljajo še tisto vero, ki jo premorejo? Najbrž se niti ne zavedamo, kako nas drugi opazujejo: otroci, mladi, sošolci, sodelavci €Ś Ko bi se zavedali, da naše ravnanje drugim jemlje ali pa vžiga njihovo vero, upanje in ljubezen, ko bi vedeli, kakšno odgovornost nosimo tudi za gorečnost drugih, bi prosili Svetega Duha, naj vžge naša srca z ognjem svoje ljubezni.

Prosimo Jezusa, naj nam podari dar Svetega Duha, da bomo njegove zgovorne priče. In kakšen človek je tisti, ki je zgovorna Jezusova priča? To je človek, ki ga želi vsak srečati: taki, ki prinaša in prižiga veselje, taki, ki si vzame čas zate, ker mu ni vseeno, če tvoje srce joka, taki, ki ti daje vedeti, da si dragocen v Božjih očeh in da je tudi zaradi tebe svet lepši.

Torej: če želimo biti dobre Jezusove priče, če želimo, da se bo nekdo ob nas vnel za Jezusa, moramo goreti, to pa vsekakor ni samo naše prizadevanje. V svoje srce moramo povabiti Svetega Duha. On je tisti, ki iz nas dela pristne Jezusove priče. In ne pozabimo: Samo tisti, ki je poln Svetega Duha, lahko Jezusa prizna za svojega Gospoda.

Marinka