Katoliško društvo dr. Antona Murka nas je popeljalo na izlet na Bizeljsko. Na pobudo in v sodelovanju z g. Borisom Demšičem, našim podžupanom, so nam izlet organizirali v soboto, 3. maja 2008. Dan je bil lep, krasen, sončen..

Najprej smo se ustavili na Jelenjem rebru nad Olimjem. Skrbnik tamkajšnje kmetije in gostišča nas je prijazno sprejel in nam predstavil delo in poslovanje na kmetiji, ter seveda jelenčke in lame... Ogledali smo si tudi delavnico glinenih spominkov... Sledila je jutranja kavica, sladoled, še kakšen nakup, in že smo nadaljevali proti Svetim goram...

Pri vzponu k cerkvi smo s pomočjo tamkajšnjega župnika, g. Damjana Kejžerja, premišljevali in občudovali nov, v hrastova debla izdolbljen križev pot, ki ga je leta 2000 izdelal prof. Stane Jarem. Z vrha se nam je nudil čudovit razgled po bližnji in daljni okolici. V romarskem svetišču smo počastili svetogorsko Marijo ter se v kapeli poklonili sv. Juriju, se na stopnicah slikali in že smo brzeli proti Bizeljskemu...

Tam smo se najprej ustavili pri sorodnikih našega g. podžupana in se v njihovi novi kleti okrepili z njihovo izvrstno vinsko kapljico in doma pridelanimi mesnimi dobrotami... "Kolkor kapljic, tolko let", pa še kakšna, so nam kar same privrele na usta...

Naslednja postaja je bila bližnja bizeljska župnijska cerkev sv. Lovrenca. Tamkajšnji g. župnik Vlado Leskovar nam jo je na kratko predstavil - in zopet smo bili v kleti... Tokrat v farovški... In zopet smo okušali bizeljsko belo, pa rde‡e, pa modro frankinjo... In spet smo prepevali.

Vračajoč se na avtobus - kakor tudi ves čas našega pohajanja po Bizeljskem - smo občudovali lepo obdelano bizeljsko gričevje, bolj ali manj vse zasajeno z vinsko trto... Ja, res ni čudno, da je v letih svojega kaplanovanja prav tukaj Slomšek zapel in zapisal: "En hribček bom kupil, bom trsek sadil", pa "Jezus, ti si vinska trta..." in še kakšno...

Pot nas je vodila med vinograde, kjer smo si v tamkajšnjem muzeju s pomočjo prijazne skrbnice ge. Marije Sušnik ogledali predmete in orodja, s katerimi so naši predniki obdelovali polja in vinograde ter pridelovali vino in kruh...

Repnica - veste, kaj je to? Nekateri smo o tej znamenitosti teh krajev že kaj slišali ali prebrali, nekateri so v njej že bili... Tokrat pa smo se v eno izmed njih, v Najgerjevo, napotili še mi...

Gre za jamo, skopano v kremenčevem pesku, ki ga je na območju Bizeljskega pred milijoni let naplavilo Panonsko morje. Že pred dvesto leti so te jame uporabljali izključno za shranjevanje poljskih pridelkov. Repe v njej sicer nismo videli, smo pa - kako bi vendar na Bizeljskem drugače - zopet okušali domače rdeče in belo, sivi pinnot, modro frankinjo, in tukaj tudi rumeni muškat...

Potem, ko smo kakšno steklenico nabavili tudi za domov, smo se podali na kosilo v gostilno Šekuranja... Po kosilu nas je obiskala in pozdravila še predsednica tamkajšnjega turističnega društva - in že smo hiteli domov, k šmarnicam... Pot nam je, med pesmijo, podobno kot krasen in pester dan, vse prehitro minila...

HVALA - hvala Bogu za lep in čudovit dan, pa za lepo in čudovito naravo, za ta prekrasen bizeljski konec čudovitega stvarstva naše male domovine. Hvala tudi pridnim in dobrim ljudem, ki te gorice že stoletja obdelujejo in iz njihovih nederij zase in za popotnike izvabljajo žlahtno bizeljsko - različnih sort, barv, okusov in arom; ter seveda HVALA g. podžupanu Borisu Demšiču, g. županu Jožetu Merkušu, KD dr. A. Murka in vsem gostiteljem, ki ste nam omogočili, da smo v krasnem majskem dnevu vseh teh znamenitosti, lepot in dobrot bili deležni tudi mi...