Ko so pred leti škofje vsega sveta predlagali Papežu Janezu Pavlu II., naj zapovedane praznike zaradi spremenjenih razmer v svetu prenese na bližnje nedelje, je dejal: Prav! Samo eden naj ostane tam, kjer je: Vnebohod!

Ljudje so vedno bolj vkopani v zemljo, samo za ta svet se pehajo, letajo kot brez uma, nikoli ne utegnejo pomisliti, da jih po smrti čaka še drugo, pravo življenje v Bogu. Vnebohod naj ostane in naj ljudem vsaj ta dan odtrga oči z zemlje in jim pokaže pot, po kateri je šel Jezus; za njim moramo tudi mi!

Apostoli so še nekaj časa zrli v nebo za Jezusom, toda vedno bolj, še posebno po prihodu Svetega Duha so razumeli, da je Jezus vedno med njimi tako kakor jim je obljubil €“ še prav posebno po svoji besedi, po zakramentih in predvsem po ljubezni do bližnjega. Zato lahko rečemo, da je danes ne samo spomin na Jezusov vnebohod. Danes je tudi praznik Cerkve, praznik vseh nas kristjanov. Kristus je prav po nas njegovih današnjih učencih na poseben način prisoten v naših krajih, v našem času.

Ko ljudje opisujejo kakšen dogodek, ki jih je osrečil, ki je bil za njih lep in prijeten preprosto rečejo: bilo je nebeško, bilo je božansko.

Če bomo odprli svoja srca Jezusu, če bomo odprli svoj razum Svetemu Duhu, bomo lahko že tu na zemlji večkrat doživeli košček nebes. In ne samo to. Okrog sebe bomo ustvarjali boljše in lepše medsebojne odnose, odnose dobrote in ljubezni.