Marsikdaj lahko vidimo pri sveti maši otroke (in odrasle), ki so se ravnokar vrnili od obhajila, pa že sedijo v svojih klopeh in gledajo po cerkvi, kot da bi se ne bilo nič zgodilo.

To ne more biti v redu. Kar zamislite si, da bi prišel k vam na obisk kak visok gost, minister, škof ali kaj podobnega, vaši starši pa bi z njim sploh ne govorili ali pa bi ga pustili sedeti na stolu ter bi se delali, kot da ga ne bi bilo tu. Vsi zagotovo soglašate, da bi bilo to silno neprijazno. Pri tem gostu, ki je v svetem obhajilu stopil k nam, v naše srce, pa bi bilo to še mnogo slabše.

Ko pridemo od obhajila, se torej obnašamo drugače kot sicer. Ne gledamo naokoli, ampak tiho sedemo (morda tudi pokleknemo) in se poskušamo Jezusu zahvaliti za ta posebni dar, da je stopil v naše srce v podobi bele hostije. Nikoli Jezusu nismo tako blizu in nikoli mu ne moremo tako dobro odkriti srca, kot prav v trenutkih po obhajilu.

In kaj bi naj Jezusu povedali po obhajilu?

Najbrž je na prvem mestu molitev za starše in stare starše, da bi ostali zdravi, da se jim ne bi nič zgodilo. Tudi na svoje sošolce in prijatelje mislite, in končno tudi nase, da bi postali vse bolj taki, kakršne vas hoče Jezus. Vsega tega pa ni treba Gospodu povedati z izbranimi besedami. On vidi v vaše srce. On razume preproste besede. Četudi ne izrazimo tako pravilno, kar nas muči; on razume, kaj mu bi radi povedali. Da, četudi ne bi čisto nič povedali in bi samo nekaj časa bili povsem tiho zbrani pred njim, bi že bilo dovolj.