Božja ljubezen je najočitnejša v križu njegovega Sina. On je križana ljubezen.

Na križu Jezus razširja svoje roke. V času svojega življenja se je ljubeče dotikal ljudi. Objemal je otroke in z nežnim dotikom ozdravljal bolne ljudi. Objemanje je bistveni izraz ljubezni. Toda v objemu lahko drugega tudi nasilno zadržujem.

Na križu vidim drugačno ljubezen, ne več ljubezen, ki priklepa nase, temveč izpušča, daje svobodo. Ko Jezus razširi roke, mi pokaže, kaj je bistvo njegove ljubezni. To je ljubezen, ki se izroča. O tej ljubezni je sam dejal: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13). To je ljubezen, ki se daje, da bi drugi imel življenje, ki se podarja, da bi drugi zacvetel, ki se zavzema za drugega, ki za drugega vse postavi na kocko, da bi njegovo življenje uspelo.

Razširjene roke kažejo, da se Jezus povsem odpira za nas. Ničesar ne zadrži zase. Pusti nas povsem blizu k sebi. S svojimi prebodenimi rokami izraža to, da se ne brani pred našimi žaljivimi besedami. Ne umika se, marveč se brez zaščite prepusti hudobiji sveta. Toda zaupa v to, da lahko v tej nezaščitenosti, v tej nemoči premaga hudobijo sveta s svojo ljubeznijo.

Najveličastnejša podoba Kristusove ljubezni, ki se daje za nas, je prav gotovo odprto Jezusovo srce. Prebodeno srce nam kaže, da ni ljubezni brez bolečine. Če kakega človeka brezpogojno ljubim, postanem ranljiv. In brž ko me drugi razočara, brž ko pride od nesoglasij, me to zadene v srce. Jezus sam je ljubil še tiste, ki so ga zavračali. Ni se branil pred njimi, ni postal trd kot kremen. Križ nam govori o tem, da je ljubil celo sovražnike.