"Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje €Ś Veruješ to?"

A verujem to? Vedno znova me odlomki Svetega pisma navdajajo z optimizmom, življenjsko energijo in predvsem z vero. Današnji odlomek Janezovega evangelija o tem, kako je Jezus obudil umrlega Lazarja, ni nobena izjema. Biblično veselo sporočilo skozi premike časov ni izgubilo na svoji osvobajajoči moči, njegova sporočilna komponenta je ostala nedotaknjena.

Zakaj me torej spet in spet preveva občutek, da se je časovni stroj zavrtel v čas svetega Dominika, svetega Frančiška, v čas strogih reformatorjev; zakaj se mi zdi, da bi ponovno potrebovali kak samostan Cluny, ki bi pozval h korenitim spremembam znotraj Cerkve, znotraj družbe? Se zgodovina res ponavlja, mi, neuki popotniki skozi življenje, pa kakor da nas vse to sploh ne briga €Ś

Zakaj se tolikokrat znajdem v položaju, ko bi kot prava kristjanka morala zagovarjati stališča institucije, katere del sem, pa jih ne morem, ker so skregana z mojimi moralno-etičnimi načeli, ker so sama v sebi protislovna? Kako razlagati in opravičevati težnjo po bogatenju, če pa nam Kristus naroča nekaj popolnoma drugega?

In ja, pogrešam prave pastirje, ki bi se zavedali svojih prednostnih nalog: skrbi za svoje ovce, za vse svoje ovce. Želim si priti k nedeljski maši in pri tamkajšnji pridigi slišati nekaj za svojo dušo in za blagor svojega duha; globoko in osebno razlago Božje besede, ki mi bo dala močno popotnico za takšne in drugačne preizkušnje vsakdanjika. Zmrazi me in neopisljivo razočara, ko slišim navodilo, koga naj volim, s kom se smem družiti in podobno.

Kakor je Jezus jokal ob Lazarjevem grobu, verjamem, da joče tudi zdaj, ko gleda, kako njegova Cerkev tava v temi in se spotika, ker ji zmanjkuje luči. A obenem verjamem, da bo zaradi neizmerne moči evangelija ponovno vstala takšna, kakršna bi morala biti.

Julijana