V mojem grehu se vedno znova porazgubijo vse iluzije, ki sem si jih naredil o sebi. Spoznam, da ni nobenega jamstva, da ne bom grešil.

Če me Bog ne bo varoval, bom v greh zapadal vedno znova. Lahko delam, kar hočem €“ brez Božje milosti sem nasproti grehu nemočen. Če to v srcu resnično razumem, potem mi ne preostane nič drugega, kakor da se predam Bogu. Tedaj se vsi zidovi med menoj in Bogom zrušijo.

Vedno znova pa je pomembno, kako svoje izkušnje razlagam in se nanje odzivam. Svoj greh morem razlagati kot neuspeh in se odzivati z očitki samemu sebi. To me bo notranje uničevalo. Svoj greh lahko tudi potlačim €“ potem pa postanem farizej.

Povabljeni smo, da bi v svojem grehu videli priložnost, da se povsem in popolnoma predamo Bogu. Seveda to ne pomeni, da naj bi grešili zavestno. Za to, da bi nas Bog spremenil, se moramo boriti. In eno takšnih bojišč je prav gotovo postni čas.

Kljub boju je pred nami dejstvo, da bomo vedno znova padali v greh. Če se s tem spravimo, če v našem prizadevanju po popolnosti priznamo svojo nemoč, potem je prav to dogajanje priložnost, da se povsem in popolnoma predamo Bogu, ki je naš edini Rešitelj. Bog v grehu z našega obraza odtrga vse maske, tu se zrušijo vsi zidovi pravilnosti, ki smo si ji postavili. Tako se moremo postaviti pred Boga razgaljeni in goli ter dopustiti, da nas njegova ljubezen ponovno vzpostavi. Mar to slednje ni prava milost, ki prihaja s pomočjo križa. Ta milost seže globlje kot naša podzavest. Je tisto, kar je v nas najgloblje in mora skozi duševnost in telo rasti.