Neki deček je bil vzkipljivega značaja. Oče mu je dal polno vrečko žebljev in mu naročil, naj vedno, ko se bo razjezil in izgubil oblast nad seboj, zabije v ograjo žebelj.

In že prvi dan je fant zabil v ograjo 37 žebljev. V prihodnjih tednih pa se je že nekoliko obvladoval in število zabitih žebljev se je zmanjševalo. Počasi je spoznaval, da je laže obvladovali svojo jezo, kot pa zabijati žeblje v ograjo. Tako je končno dosegel, da cel dan ni zabil v ograjo nobenega žeblja.

Ves vesel je šel to povedat očetu. Ta mu je naročil, naj odslej vsak dan, ko se bo uspel obvladati, iz ograje izdere po en žebelj.

Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je fantek očetu lahko povedal, da je iz ograje populil vse žeblje. Oče pa je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Lepo od tebe, je dejal oče, a poglej te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več taka, kot je bila. Ko v jezi izrečeš hude besede, te v človeku pustijo rano, kot luknjice v ograji. Saj lahko zabodeš človeka in potem izvlečeš nož ter še tako ponavljaš, da ti je žal - rana ostane.

Rana, ki jo povzročimo z besedami, lahko prav tako boli, kot rana, ki jo zareže nož. Prijatelji so res zelo redki biseri, pomagajo ti, da se smeješ, opogumljajo te, da uspeš, pripravljeni so te poslušati, s teboj delijo bolečino, vedno imajo prijazno besedo zate.

Prav tako imajo vedno odprto srce zate tvoji starši. Hudo je, če ga nimajo ne oni ne drugi družinski člani. Obstaja pa Nekdo, ki ima vedno odprto srce za nas. On vedno deli z nami bolečino. On nam tudi more pomagati, da izrujemo žeblje jeze in sovraštva, katere zabijamo v ograjo, ki nas loči od naših najbližjih. On edini pa lahko tudi ozdravi rane, ki so jih pustili žeblji.

Vir: Zgodbe za srečo v družini.