Kot mož in žena si prizadevajta za medsebojno skrb v dobrem: med tolikimi nujnimi rečmi, med tolikimi skrbmi, ki vaju zadevajo, je potrebno ohraniti nekaj časa, ohraniti nekaj prostora, načrtovati trenutek, ki bo kot nekakšen obred ljubezni, ki vaju zedinjuje.

Vabljena sta tudi k zaupanju v odločilnih trenutkih vajinega vzgojnega dela: premnogi straši obupujejo pod pritiskom nedostopnosti svojih otrok, ki po eni strani zahtevajo mnogo, po drugi pa se upirajo vsakemu vplivanju na njihova prijateljstva, njihov urnik, skratka, vsakemu posegu v njihov svet.

Vajino poklicanost vzgajati blagoslavlja Bog, zato svoj zaskrbljujoči strah spremenita v molitev, premišljevanje in umirjeno soočanje. Vzgoja je namreč kakor setev: sad ni zagotovljen. Vendar vzgajati je milost, ki vama jo podarja Bog: sprejmita jo s hvaležnostjo in čutom odgovornosti.

Po C. M. Martiniju: H.Ž