Za njima je bilo dolgo in naporno potovanje, a zdaj sta nanj že pozabila. Vsa sta prevzeta od skrivnosti Rojstva, ki je prelomilo zgodovino na čas pred Njim in za Njim.

Zdaj nista več sama, žena in mož, z njima je Dete. Postali so družina. V skromni preprostosti samotnega hleva, daleč od samozadostne modrosti judovskih veljakov, stran od civilizacijskih pridobitev nadutih gospodarjev sveta, zreta v obraz Otroka, ki mirno diha v njunem naročju. Materin obraz odraža vero, a tudi strmenje in začudenje. Nežno se sklanja k Sinu, nikoli več ne bo odmaknila pogleda. Nag, nebogljen, popolnoma odvisen je položen med njene človeške dlani. Ves je dar in vse, kar potrebuje, mu morata podariti. Znamenje popolnega sprejemanja življenja. Luč, ki bo presijala vse čase in prodrla v temo človekove ločenosti od Očeta. Svetloba, ki bo dolga leta molče in skrito sijala nazareški družini.

Sveta družina €“ znamenje za naš čas. Zaupno in brezpogojno se izroča Bogu, zori v gotovosti Božje prisotnosti. Marija tke in nosi vodo, Jožef mizari. Časi niso rožnati, toda nikjer ni znamenj upornosti. Živijo notranji družinski mir, izročeni Očetu.

Naš čas, nabuhel od deklaracij in sporazumov, se utaplja v strahu in upornosti Božjim načrtom, v tesnobi izgoreva in se uničuje. Brez ljubezni se uresničuje pekel med ljudmi, ljubezen pa je spravljena z brati in Očetom, in kar je sprejeto, ne moti in ne boli. Kljub drugačnosti.

Betlehemska noč je tiha. Zaprimo oči. Umiriti moramo sebe, da bo lahko spregovorila Ljubezen.