Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. (Mt 1,20)

To so besede, s katerimi je angel v spanju nagovoril Jožefa, ko je premišljeval o tem, kar mu je povedala Marija.

Poskusimo se vživeti v njegovo situacijo. Z Marijo sta bila zaročena, naenkrat pa mu zaročenka pove novico, da je noseča in to od Svetega Duha. Kaj je ob vsem tem doživljal Jožef, ne bomo nikoli vedeli, lahko pa si predstavljamo, da ga je ta novica šokirala in zmedla.

A Jožef, kot po pravici pravi sveto pismo, je bil pravičen mož. Četudi se mu angel ne bi prikazal, svoje zaročenke ne bi izpostavil, ampak jo je sklenil naskrivaj odsloviti, kar pa ni bila božja volja. Bog je posegel v Jožefovo razmišljanje in se mu prikazal v sanjah preko angela, ki mu je dejal: Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Jožef je vzel Marijo k sebi in čeprav se ji ni približal, je rodila sina in dal mu je ime Jezus.

Iz odlomka lahko razberemo Jožefovo veliko ljubezen in spoštovanje do svoje zaročenke Marije, hkrati pa se v tem odlomku vidno kaže njegova globoka vera v Boga in božjo vsemogočnost. Jožef je verjel Bogu.

Kako pa je z nami in z našo vero? Kako se odzovemo na božje klice in povabila?

Bog tudi danes dela čudeže. Od nas ne pričakuje, da bi bili popolni, da nas nikoli ne bi smelo biti strah, da se nam stvari ne bi smele zdeti nelogične ali nemogoče, želi samo, da mu popolnoma zaupamo. Najbrž je tudi Jožefa bilo strah, a je veroval. Jožef ni bil narejen iz plastike ali porcelana, bil je človek iz mesa in krvi, kot smo mi.

Danes, ko smo v kulturi čaščenja telesa, je mnogim težko razumeti Jožefa in tako medsebojno spoštovanje, ki sta ga Jožef in Marija živela v sveti družini. Vendar pa samo tak spoštljiv odnos vodi k dostojanstvu človeškega bitja, saj so naša telesa templji Svetega Duha.

Tako tudi Jezus prihaja na svet kot človek, kot nebogljeno dete, da s tem posveti človeško telo in da se spusti v našo revščino. Ne prihaja kot strašni Bog, ampak kot otrok, ki nam ne vzbuja strahu, ampak nam na najbolj preprost in zgovoren način kaže svojo ljubezen. On, Bog, je postal otrok, človek, da bi mi, božji otroci, postajali vedno bolj božji.

Dragi brat, draga sestra! Bog je prišel na zemljo kot dete, da bi stopil v tvoj svet, v tvojo bedo in v tvoje veselje. Prišel je zate osebno! Ti si mu pomembna, pomemben! Ponudi mu svoje srce, postavi mu jaslice v svojem srcu in Jezusa ponesi tudi bratom in sestram!

Marinka