Vsako leto je mama pred prazniki spekla tudi pecivo za sosedo. Tako je utrujena, vse dni v službi, toliko nedelj dežurstev, saj še za božič in novo leto ne ve, če bo mogla ostati doma. Kdaj pa naj peče, z razbolelimi nogami, utrujena in zaspana ... je Ana poslušala mamo vsako leto, kako se opravičuje za svojo ljubeznivost.

Ko je bilo pecivo lepo ohlajeno, je Ana smela z mamo k sosedovim. Sneg je naletaval, pod nogami je, celo tu, na asfaltu, škripalo, vsa pokrajina je bila pravljično lepa in drevesa so se lesketala v soju uličnih svetilk. Zavitek s pecivom je mama zaslonila z ruto, molčali sta, da ne bi uničili čara zimske noči. Ko so se pri sosedovih odprla vrata, je svetloba planila na vrt in še povečala občutek skrivnostnosti in prazničnosti. Do rajske lepote pa je ta občutek dopolnil nasmeh sosede, ko je iz maminih rok jemala pecivo.

Nikoli ne pozabite name, je plaho in hvaležno rekla, vabila mamo in Ano v hišo in previdno predala dragocene dobrote sinu, ki je prišel z njo pogledat, kdo je zvonil. Bala sem se že kdaj bom spekla vsaj kakšno malenkost, pa ste spet vi mislili name, se je zahvaljevala. Ne vem, kako naj vam povrnem.

Meni ni treba nič vračati, vsak dela svoje delo. Jaz pečem, vi pa skrbite za toliko siromakov, je odvrnila mama in med veselimi zahvalami sta z Ano odšli.

Zakaj vedno neseš sosedi pecivo, povej, je spraševala Ana, ko sta bili spet sami v tišini noči.

Saj sem ti povedala že lani. Soseda vse dni preživi med bolniki, jih neguje, tolaži in bdi nad njimi mnoge noči. Tako rada bi tudi ona pekla piškote, pa vedno pride domov pozno in preveč utrujena, saj vse svoje moči razda trpečim. Jaz pa imam dovolj časa, nekaj peciva več ali manj. Tako pomembnega dela, kot ga opravlja ona, jaz pač ne morem, lahko pa razveselim njo, je odgovarjala mama.

Šele mnogo let pozneje, ko je bila Ana že odrasla, že sama zaposlena ženska in mati, je razumela, da tudi pecivo njene mame, podarjeno za praznike, ni bilo nepomembno delo. Bilo je zunanji dokaz spoštovanja do drugih in njihovega dela, dokaz materine ljubezni do ljudi in njenega razumevanja različnosti. Ana si je, utrujena, želela, da bi tudi njej kdo poklonil kaj tako razveseljivega, še bolj pa je hrepenela po materini modrosti, ki je znala videti, razumeti in pomagati. Ana se bo tega morala šele naučiti.