Od 7. do 9. decembra smo bili nekateri člani in članice ŽPS, PZ in drugi župnijski sodelavci na adventni duhovni obnovi.

Tokrat smo se podali k lazaristom v Celje. Z molitvijo, pesmijo, premišljevanji in prijateljskim druženjem smo pripravljali Jezusu jaslice v srcu...Duhovno obnovo je vodila s. Irena Grandošek, MS. Obiskali smo tudi celjskega g. opata in si ogledali celjsko stolnico...

Bog je ljubezen! je pričevala s. Irena na duhovnih vajah pri sv. Jožefu. Prepričana sem, da smo to resnico še bolj poglobljeno začutili v tem milostnem adventnem času vsi župnijski sodelavci prav zaradi nje. Izžarevala je namreč tolikšno milino, preprostost in ponižnost, da bi lahko Bog, ki po njej deluje, pomagal tudi najbolj oddaljenim kristjanom.

Gospod mi je na poseben način hotel povedati, da sem (smo) čudovito ustvarjena(i) (prim. Ps139,14), saj smo vendar njegovi otroci. Če želim(o) rasti v svoji veri, mu moram(o) na stežaj odpreti svoj tempelj, odstraniti vse ovire in delati to, kar pričakuje od nas. Le tako bomo lahko obrodili sadove, po katerih nas bodo spoznali, da smo kristjani.

Naslednjič, če le moreš, se nam pridruži tudi ti, dragi brat, draga sestra. Ne bo ti žal!

Erika

Proces duhovne obnove se ni končal z nedeljskim kosilom in našim odhodom domov. Po besedah sestre Irene, ki sem jih dojela tako, kot sem zapisala v uvodu, sem ob prižiganju svečk na domačem adventnem venčku tako doživela njegov pomen.

Prvi zgodi se je rekel Bog, ko je ustvarjal stvarstvo. Drugi zgodi se je rekla Marija in nam rodila Jezusa. Tretji zgodi se je izrekel Jezus in za nas trpel na križu, umrl, premagal smrt in vstal od mrtvih. Četrti zgodi se pa je rezerviran za vsakega izmed nas.

Ko izrečemo svoj zgodi se in podamo roki že izrečenimzgodi se, se sklene krog. V njem ni več vrstnega reda, ni več pomembno kdo je bil prvi ali kdo je bil zadnji. Je pa pomembno to, da ponujeni roki močno primemo, da bo ta krog med seboj čvrsto prepleten v celoto, brez začetka in brez konca, kot je adventni venček.

Z vsakim zgodi se se je prižgala na njem ena svečka in prinesla svoj del svetlobe in toplote, dokler ni zažarel. Takrat so postale vse svečke enake. Nobene razlike ni več med njimi, vse imajo enako vrednost in vsaka je nepogrešljivi del celote. Čeprav smo zadnji izrekli svoj zgodi se, naša svečka nima slabotnejšega ognja kot Gospodova, Marijina ali Jezusova in tudi ni na zadnjem mestu. Ker ni zadnjega mesta in ni prvega mesta, če ga seveda mi sami ne določimo. Gospod ga je z adventnim venčkom izbrisal in vsakega postavil na katerokoli mesto.

Zame je to dejanje njegove brezmejne ljubezni. Vsi jo potrebujemo, vsi hrepenimo po njej, vsi jo imamo možnost prejeti, kajti GOSPOD NAM JO ŽELI DATI.

Milena