Miha je bil še zelo majhen, niti v šolo še ni hodil. Preteklo nedeljo pa ga je babica prvič vzela s seboj v cerkev k sveti maši.

V cerkvi je bilo precej ljudi, med njimi tudi otroci, ki so sedeli posebej v prvih klopeh. Miha ni šel k njim, ostal je pri babici, ker je bil še premajhen. Z zanimanjem je opazoval vse okrog sebe €“ slike po stenah in na oltarju. Najbolj pa so pritegnila njegovo pozornost velika barvna okna. Miha je opazil, da so v njih naslikani ljudje, možje in žene. Stisnil se je k babici in jo potiho vprašal: Babi, kdo so ti ljudje na oknih. SVETNIKI, je tiho rekla ba-bica in s prstom na ustih pokazala Mihcu, naj bo tiho. Ministrant je namreč že po-zvonil z zvon-čkom. Na koru so se oglasile orgle in v cerkvi je zadonela vstop-na pesem. Pri-čela se je sveta maša. Duhovnik v nenavadno lepih oblačilih je pristopil k oltarju. Vsi so se pokrižali. Mihec se je trudil, da bi pazljivo poslušal, kaj govori duhovnik, a ni mogel razumeti vsega, zato se je spet zazrl v čudovita barvna okna in opazoval svetnike. Nenadoma je skozi barvna stekla posijalo jutranje sonce. Obrazi svetnikov in njihova oblačila so zažareli v najlepših barvah. Mihec ni mogel več odtrgati oči od njih, tako so bili lepi.

Ko sta z babico prišla domov, ga je vprašala mama, kako je bilo v cerkvi. Lepo, je rekel Mihec, najbolj všeč pa so mi bili svetniki. Mama se je začudila tem besedam; hotela se je prepričati, če Mihec res ve, kdo so svetniki. To so pa ljudje, skozi katere sije sonce, se je odrezal fantek.

Najbrž zlepa nobena stvar ne tako ponazarja človekove drže pred Bogom kot prav barvno okno. Da barvno okno zažari in da lahko druge razveseli ter obogati s svojo lepoto, mora pustiti, da skozi njega posije sonce. Okno je brez svetlobe pusto, mrtvo, oživi šele, ko ga obsije svetloba. Tudi mi moramo pustiti, da nas nagovori svetloba. Če v najmočnejšem soncu gledamo barvno okno od zunaj, ne bomo videli nič, le temne lise stekla. Če pa bomo takrat stopili v cerkev, bomo videli okna v vsem sijaju. Cerkve ne moremo razumeti, dokler ne stopimo vanjo in ne pustimo, da posveti skozi okna sonce - pravo Sonce, ki nikoli ne zaide - Jezus Kristus.