Vztrajaj v ugodnih in neugodnih razmerah €Ś 2 Tim 4,2

A je v življenju mogoče kaj doseči, ne da bi bil vztrajen? Težko, a verjetno ni nemogoče. Včasih se namreč zdi, da je nekaterim vse prinešeno na pladnju, brez truda, brez vztrajnosti... A pustimo to; obstaja velika verjetnost, da se nam vse to samo zdi; če pa takšni že obstajajo, jih je gotovo zelo malo.

Postavlja pa se mi že naslednje vprašanje; kako je z vztrajnostjo pri molitvi? Ja, nobenega dvoma ni, da je tudi na tem področju potrebno vztrajati, ampak, ali vendar ne obstaja možnost, da se lahko ta vztrajnost sprevrže v gnjavažo? Evangelij mi je dal misliti prav v tej smeri. Na prvi pogled ni prav logično, saj se zdi absurdno, da molitev ne bi bila skrajno pozitivna. Pa vendar...

Molitev, ki je vedno v obliki prošenj, ki je samo enostranski pogovor, ki je tako že skoraj sebična, ne more biti sama po sebi pozitivna. Človek, ki vedno samo prosi in še to predvsem za svoje blagostanje, ne razume bistva molitve. Ja, in molitev lahko postane gnjavaža, pa čeprav ali morda prav zato, ker se pri njej vztraja (pri takšnem načinu).

Takšna vrsta pasivne molitve ne more obroditi pravih sadov. Če samo čakam in molim, sam pa dejavno ne pomagam, to ni odraz vere. Spet mi prihaja pred oči ljudska modrost: Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal! In pri tem seveda moli ..., za globlje razumevanje stvari, ki se ti dogajajo, za moč preživeti neprijetne situacije, za potrpežljivost, za dar prave vere, za to, da bi znal pomagati, da bi bil pravi prijatelj, za mnogo reči!

Julijana