Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval. Lk 17,16

Jezus je srečal deset gobavcev, ki so ga prosili, naj jih ozdravi. Jezus jim je rekel: Pojdite in pokažite se duhovnikom! in med potjo so bili ozdravljeni. Ko pa je eden izmed njih videl, da je ozdravel, se je vrnil in na ves glas slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval €Ś Jezus pa je rekel: Mar ni bilo deset ozdravljenih? Kje pa je onih devet?

Ko tako prebiram ta odlomek si ne morem kaj, kot da se vprašam, kako pa ravnam jaz? Kristjani imamo osebnega Boga, na katerega se lahko obrnemo. On je oseba, ki nas popolnoma razume, saj ima srce. Ljudje smo velikokrat v stiski in veliko naših molitev je izraženih v obliki prošenj Bogu. Še zlasti, kadar je hudo, kadar se stemni, ga prosimo za pomoč. Tukaj smo podobni vsem desetim gobavcem. Obrnemo se na Boga in ga prosimo za pomoč. Do sem nam gre kar dobro. Kako pa ravnamo potem? Komu smo podobni? Blagor nam, če pridemo nazaj in se znamo iskreno zahvaliti za milosti, ki nam jih je naklonil Gospod, če znamo pasti na obraz pred njim in se mu zahvaliti. Iskreno pa si priznajmo, da nam velikokrat tudi spodleti, da smo večkrat podobni tudi tistim devetim gobavcem iz evangelija, ki so znali prositi, pozabili pa so se zahvaliti.

Tako Jezus nenehno vprašuje tudi nas: Ali ni nobenega drugega, da bi s vrnil in počastil Boga? Kje si, draga sestra, dragi brat? Ne pozabimo, da je zahvala vedno tudi nova prošnja. Zahvala je tako rekoč dejanje ljubezni. Ljubezen pa se ponavadi ne kaže v nenavadnih dejanjih ampak v drobnih, vsakdanjih pozornostih. Ljubezen rodi pozornost, pozornost rodi hvaležnost.

Če se nam torej pogosto dogaja, da se pozabimo zahvaliti, tako ljudem, kot Gospodu, bi najbrž morali premisliti o naši ljubezni in nikar ne odlašajmo. Storiti moramo vse, da bo lahko tudi nam Jezus dejal: Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.

Marinka