SPET NA ROMANJU

Časovni stiski navkljub sem se po kar dolgem času ponovno odločila za župnijsko romanje.

K odločitvi je gotovo pripomogla sama destinacija, ki je zvenela zelo obetavno. Zame so pač najlepša romanja do sedaj bila tista, pri katerih sta se združila dva vidika, duhovni in estetski. Romanja brez duhovne komponente gotovo ni, če pa je temu mogoče dodati faktor spoznavanja novih obzorij, nastane zame popolna mešanica.

Tokratno romanje je bilo blizu popolnosti, nekoliko več duhovnosti sicer ne bi škodilo, a to je verjetno cena, ki jo je potrebno plačati ob turističnem vodiču. Prva postaja v Sredpolju me ni navdušila; kostnica vojakov 1. sv. vojne, ki so jo postavili na pobudo Musolinija, pač ni takšne narave. Arhitektura, tipična za čas in ideologijo fašizma in nacizma, ne more zadovoljiti človekove potrebe po lepem. Prepričala pa me je s svojo monumentalnostjo in sporočilom o nesmiselnosti vojn.

Bolj sem se veselila naslednjega postanka v Akvileji (Ogleju), v rimskem času najpomembnejšem mestu severne Italije. Že med vožnjo so nas pozdravili arheološki ostanki daljne preteklosti, a žal za podroben ogled in sprehod med njimi ni bilo časa. Naš cilj je bil tokrat bazilika iz 6. st., ki že na prvi pogled kaže svojo posebnost in častitljivo starost. Prevzela pa me je notranjost z znamenitimi talnimi mozaiki, ki veljajo za največje sploh. Druga za drugo se vrstijo podobe iz Svetega pisma in nas navdušujejo. Vse, kar človek potrebuje na tem mestu, je nekaj trenutkov miru, da lahko uživa v neverjetni lepoti.

Sledil je otoček Barbano, kjer smo obhajali sveto mašo. Morda na prvi pogled res nekoliko preveč turistično, pa vendar še vedno preprosto, lepo, že skoraj romantično. Z ladjico nazaj v Gradež in nekaj prostih trenutkov v mestecu je zaokrožilo naše potepanje. Pot nazaj pa je na avtobusu minila v prijetnem vzdušju ob pesmi in klepetu.

Julijana

Fotografije: Helena Žnidarič