"Veselite se z menoj, ..." Lk 15,9

V današnji Božji besedi je velikokrat omenjeno veselje. Ko sem to besedo prebrala prvič, sploh nisem opazila tega veselja, šele ob drugem branju me je "zadelo". Ob tem se mi poraja vprašanje, če danes sploh še poznamo to pristno veselje, ko smo hvaležni Bogu za njegovo usmiljenje.

Velikokrat se najdem v vlogi starejšega sina, saj ne znam ceniti vsega, kar mi je dano. Bog mi vsak dan govori: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje" (Lk 15,31), jaz pa se ne znam tega veseliti.

Ko sem pred kratkim hodila po poti, ki je nisem poznala preveč dobro, sem ves čas molila in prosila Boga, naj mi pomaga, da ne bom zašla. Prošnje niso bile zaman in kot bi trenil, sem prispela po pravi poti domov. Sprva sem bila zelo vesela in sem se zahvaljevala Bogu, vendar sem na to kmalu pozabila. Že velikokrat sem doživela, da mi je Bog uslišal prošnjo, vendar sem po prvem navdušenju hitro pozabila na veselje, ki sem ga ob tem doživela (ostalo pa je veselje v srcu).

Pri vsakdanjem delu z ljudmi je zelo pomembno, kakšen obraz jim pokažem. Če se ob pozdravu še nasmehnem ali rečem kakšno lepo besedo, se bolje počutim jaz in tisti, ki so v moji bližini. Na neki zabavi smo vprašali šefa, zakaj se nikoli ne smeje. Odgovoril je, da se to za predstojnika oddelka ne spodobi, saj bi dajal vtis, da je "kot kakšen bebec". Verjemite, da se v njegovi družbi ne počutimo najbolje.

Pomembno je, da znamo ohranjati veselje do življenja, do vsega, kar nam daje Bog, predvsem pa veselje zaradi Njegovega usmiljenja. Ko si sam, si lahko srečen, vendar je veliko lepše, če lahko veselje delimo drug z drugim.

*Valerija