Ko je bil svet še čisto nov, je rak potožil svojemu Stvarniku, da ima svet napako. Dogovorila sta se za sestanek, na katerem bosta skušala zadevo urediti.

€œZ vsem dolžnim spoštovanjem,€ je rekel rak, €œvendar moram protestirati zaradi svojega oklepa. Poglej, komaj se navadim na svojo zunanjo podobo, že jo moram zamenjati za drugo, manj udobno. Poleg tega pa je to še izgubljanje časa!€

Stvarnik je odgovoril: €œRazumem. Toda, ali se zavedaš, da ti prav menjava oklepa omogoča rasti?€

€œAmpak meni je prav, da sem takšen, kot sem,€ je odgovoril rak. €œNaj bo,€ se je nasmehnil Stvarnik. €œOdslej ne boš več menjal oklepa in boš vedno takšen, kot si sedaj€ €Ś €œZelo lepo od tebe,€ se je nasmehnil rak in se skobacal po opravkih.

Bil je presrečen, da je smel obleči svoj stari oklep. Toda naslednji dan je spoznal, da je to, kar je bila prejšnji dan lahka in udobna zaščita, sedaj postalo nelagodno in nerodno. Kmalu so se pojavile težave z dihanjem in z zadnjimi močmi je prišel povedat svojemu Stvarniku: €œZ vsem spoštovanjem, Stvarnik, toda to, kar si obljubil, ne drži. Oklep ni ostal isti, saj me čedalje bolj stiska!€

€œNe, prav gotovo,€ se je nasmehnil Stvarnik. €œTvoj oklep ima iste mere. Res pa je, da si se ti spremenil znotraj tega oklepa!€ Stvarnik je nadaljeval: €œVidiš, vse se nenehno spreminja. Nihče ne ostaja isti. Tako sem pač vse ustvaril. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da sem ti dal možnost, da zapustiš stari oklep, potem ko zrasteš.€

€œA, sedaj razumem!€ je rekel rak. €œToda vseeno moraš priznati, da je to menjavanje precej nerodno.€

€œDa,€ je odgovoril Stvarnik. €œVendar si zapomni: Vsaka rast prinaša s sabo nelagodje, vendar pa hkrati s tem nosi tudi radost, da v sebi odkrivaš kaj novega. Vsekakor pa ne moreš imeti enega brez drugega.€