Festival mladih v Medjugorju

Dragi otroci! Prosim vas, od danes se oklenite svetosti. Ljubim vas, in zato želim, da ste sveti. Nočem, da vas na tej poti zmede satan. Dragi otroci, molite in se oklepajte vsega, kar vam daje Bog na poti, ki je grenka. Kakor hitro kdo stopi nanjo, mu Bog odkriva vso slast in se bo rad odzval na vsak Božji klic. Ne pripisujte pomembnosti malenkostim. Težite k Nebesom! Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu. (Marija, 25.7.1987)

Medjugorje je majhna vasica, ki jo obdajajo Hercegovski hribi. Leta 1981 se je na bližnjem hribu Crnici šestim otrokom prikazala čudovita Gospa z otrokom v naročju, ki se je predstavila kot Kraljica Miru. Od takrat deli Marija na tem kraju posebne milosti.

To je res kraj posebnih milosti. Kdor je že kdaj bil tam ali pa mu je bilo dano, da je bil tam že večkrat, mislim, da ve, o čem govorim. Sama sem prvič poromala v Medjugorje pred sedmimi leti z našo župnijo. Takrat se mi je v spomin vtisnila predvsem Marijina podoba: z eno roko na prsih in z drugo, ki jo ponuja meni, tebi, nam, njenim otrokom. Ko sem šla naslednjič, si nisem mogla kaj, da si take podobe (seveda v manjši verziji) ne bi odnesla s seboj. Nato me je Marija po osebi povabila na festival v Medjugorje, ki poteka vsako leto prvi teden v avgustu. Če se ne motim, sem bila letos tako že petič. Prvič so me povabili ljudje, kasneje, pa me je povabil kar Bog osebno: nisem si mogla pomagat, morala sem iti, čeprav ni bilo vedno tako enostavno. Lani npr., po bratovi novi maši, se je zadeva precej zapletla. Brat je imel željo, da bi ponovil novo mašo v Ameriki, kjer je bil že pred leti, ko je Ameriko obiskal Sveti Oče Janez Pavel II. Takrat je tam spoznal veliko slovenskih rojakov. Dogovorila sva se, da grem z njim, pod pogojem, da se vrnem še pred festivalom. Dobro, zmenjeno. Dva dni pred poletom pa odkrijem, da smo 31. julija, ko bi morala biti že na poti v Medjugorje, mi še na letališču v Budimpešti. Mene je to dejstvo sesulo. In ker sem vztrajala, da v Medjugorje grem, pa četudi mu zrihtam koga drugega za Ameriko, da ne bi šla karta zaradi površnosti v nič, je sedaj sesulo še Igorja in kot vedno je tudi tokrat našel kompromis in v navalu panike izjavil, da naju bo s prijateljico pač peljal z avtom. Sama sicer nisem bila najbolj za to varianto, saj priti naravnost z letališča, se malo okrepčat in se usesti za volan, ni ravno najbolj pametno, ampak drugače pač ni šlo. Pa je očitno tudi to bila še ena milost. Zraven sta namreč šli še moja mama in njena prijateljica, ki si je že dolgo želela iti v Medjugorje. Brez večjih problemov smo varno prispeli, Bogu in mojemu zlatemu brata, iskrena hvala. Torej, če človeka Marija pokliče na ta milostni kraj, se enostavne ne more upreti, ne glede na to kako velike prepreke se mu ob tem postavijo na pot.

Festival mladih poteka en teden in je namenjen vsem mladim iz vsega sveta. V tem tednu v Medjugorje priroma okoli 30.000 mladih iz okoli 45. držav vsega sveta. Program je namenjen mladim. Zjutraj ob devetih se začnejo pričevanja ljudi, kako so oni spoznali Jezusa. Nato je kosilo in do štirih popoldan prosto. Sledijo spet pričevanja, ob šestih se moli rožni venec, ob sedmih pa je maša, ki je resnično nekaj posebnega, z veliko petja. Po maši se program nadaljuje s češčenjem Najsvetejšega. Lepa izkušnja je bila tudi procesija z lučkami po Medjugorju, kjer nas je še malo opral dež, pa nič hudega. Ob plapolanju množice zastav in petju mladih, vsake skupine v svojem jeziku, še ti dež ne more do živega. Če pa pišem o Medjugorju pa si ne morem kaj, da ne omenim še spovedi. No, če boste tam čakali na spoved kaki dve uri, seveda zamudili kosilo ali pa še polovico programa, je to čisto normalno. Nekateri pravijo, da je Medjugorje spovednica sveta. Res je ogromno spovednic, duhovniki pa spovedujejo tudi zunaj pri spovednicah in okoli cerkve, samo dobro je treba pogledat, kateri jezik imajo napisan na tablici pred seboj, sicer se zna pripetiti, da ste čakali zaman.

Pa naj zaključim: meni osebno Medjugorje pomeni košček nebes na zemlji; kraj, ki je prepojen z molitvijo, z milostjo, z ljubeznijo. Kraj, kjer je bilo meni dano ogromno milosti, ogromno tudi takih, za katere še sama ne vem, da sem jih prejela in kraj, kjer mi je pred leti, na festivalu mladih, bila dana največja milost: osebno srečanje z Jezusom. Pa da ne bi mislili, da se je to zgodilo že prvi dan festivala. Marija pravi, naj se oklepamo vsega, kar nam daje Bog na poti, ki je grenka in tisti teden je bil res precej grenak. Bog je molčal do zadnjega dne festivala, potem pa je prišel s tako ljubeznijo, da tega človek nikoli več ne more pozabit, saj tudi Marija pravi: €Ś.kakor hitro kdo stopi na to pot, mu Bog odkriva vso slast in se bo rad odzval na vsak Božji klic. Bog nas kliče k čudovitim stvarem, zato, ker ve, kje bomo najbolj srečni. Četudi imamo vse, vsaj tako mislijo drugi, pa v nas še vedno nekaj kljuva, potem se splača vztrajat, da pridemo stvari do dna, četudi nas ima kdo za neumne. Mogoče ima Bog pripravljeno za naš še kako presenečenje€Ś Med tem časom pa kot pravi Marija: Ne pripisujte pomembnosti malenkostim. Težite k Nebesom!