Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Mr 8,34

Na nedeljo pred državnim praznikom nas Božja beseda nagovarja na poseben način. Meni govori predvsem o vrednoti, ki bi morala biti lastna vsakemu človeku, vsakemu kristjanu in nenazadnje vsem državljanom.

O čem teče beseda? Vsi poznamo sebičnost, tisto prezira vredno lastnost, ki nam je vsem tako blizu. Najprej pomislim nase, na moje potrebe, na moje želje, kako bi bilo meni najbolj prav, kaj bi se meni obrestovalo €Ś Samo jaz, jaz, jaz €Ś A nas niso učili, da stavkov ne smemo začenjati z osebnimi zaimki, še posebej ne z JAZ. Že takšne povedi niso pretirano lepe, pa vendar so odraz nekega mišljenja, načina življenja, pogleda na svet.

Jezus pa nam naroča, da je edino prav odpovedati se sebi, vzeti svoj križ in hoditi za njim. To je daleč od sebičnosti, to je daleč od greha, saj ne vidimo le sebe in svojih nepomembnih težav. Živimo namreč v družbi, med prijatelji, v družini €Ś Vse te skupnosti, sestavljene iz posameznih članov, pa zahtevajo širok spekter, tako rekoč širokokotni objektiv, ne pa zorni kot fijakerskega konja. Ni sprejemljivo, da ne vidimo drugega, še manj pa je mogoče odobravati to, da se tako težko odpovemo sebi za drugega, za višji cilj, za družbo, za domovino. Slednja pa je tako ali tako postala samo še prazna beseda, oropali smo jo pomena, saj pravega pojma naše, svobodne dežele, za katero so se borili in si prizadevali naši in njih očetje, več ne poznamo. Svoj del je k temu prispevalo gotovo tudi to, da nismo altruisti, da nam skupno dobro ne pomeni nič kaj več.

Kaj bi nam Jezus odgovoril, če bi ga vprašali, kdo misli, da smo? Bi njegov odgovor v smislu pozitivne naravnanosti lahko bil podoben Petrovemu?

Majda