Simon, nekaj ti moram povedati. Lk 7,40

S temi besedami nagovori Jezus farizeja Simona, ki je bil ves zgrožen, ko je gledal grešnico. Simon je bil prepričan, da Jezus ne ve, s kom ima opravka. V svojem srcu je razmišljal: Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica, saj sicer ne bi dopuščal takega ravnanja.

Velikokrat smo tudi mi podobni Simonu. Kaj hitro se lahko imamo za boljše od drugih, zazdi se nam, da sploh nimamo greha in začnemo gledati zviška. Postanemo zadovoljni sami s seboj, pometamo pred tujim pragom, svojih napak ne vidimo, jih nočemo videti ali pa se kaj hitro obregnemo, da so drugi še slabši.

Draga sestra, dragi brat, Jezus bi ti rad nekaj povedal. Ni ti treba biti popoln, da bi smel k njemu, ni ti treba biti bogat, da bi šel po poti za njim, samo priznati moraš in se pokesati vsega, kar ti srce očita. Jezus je usmiljenje samo, ne bojmo se priti k njemu. Ne bodimo kot farizej Simon, ki je v zlomljeni ženi videl samo veliko grešnico, prezrl pa je najpomembnejše; res je bila grešnica, a se je svojih grehov iskreno kesala.

Jezus nikoli ne prezre iskrenega srca, zato je to povedal tudi Simonu: Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami močila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala, odkar sem prišel, poljubljati mojih nog. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: odpuščeni so ji mnogi grehi, ker je močno ljubila€Ś Samo ljubezen nas bo rešila. Oči so slepe €Ś Prosimo Jezusa, da nas nauči gledati s srcem!

Marinka